Je Liverpool res imel lahko in dolgočasno delo?

Dolgočasna tekma proti lahkemu nasprotniku? Kdor to trdi za Liverpoolovo zmago proti Tottenhamu v finalu lige prvakov, potem ni videl več kot teh 95 minut nogometa v Madridu. Ker če kaj, potem Liverpoolova evropska sezona ni bila dolgočasna, do vrha pa se je soočil z večino najtežjih tekmecev.



Očitki o finalnem dolgčasu Liverpoola so ozkogledni, pavšalni, skorajda zlobni. In kot da bi kritike slišal tudi Liverpoolov trener Jürgen Klopp, je še bolj razširil svoj nasmešek in prepeval pred televizijskimi kamerami. »Kljub izjemni zmagi se počutimo, kot da smo šele na začetku,« je rekel. »Sedaj lahko naredimo nove pomembne korake in pustimo globlji pečat. Smo mlada ekipa, ki lahko samo še raste.«






 

Težke naloge spreminjali v lahke

Liverpool je za šesti evropski naslov trpel od prve tekme skupinskega dela naprej, ko je doma šele v 92. minuti strl PSG. Izgubil je na vseh treh gostovanjih (Napoli, Crvena zvezda, PSG), zato je za preboj iz skupinskega dela rabil nujno zmago proti Napoliju, a marsikaj bi bilo drugače, če sveži Liverpoolov vratar Alisson Becker v zadnjih trenutkih tekme ne bi čudežno zaustavil strela Napolijevega napadalca Arkadiusza Milika za izenačenje na 1:1. Nedvomno podrobnost, ki loči poražence od zmagovalcev (še pomnite Lorisa Kariusa?).





In kot da Liverpool ni imel dovolj hoje po robu v najtežji skupini, je takoj v osmini finala naletel na Bayern München. Čeprav so Bavarci že imeli tudi boljše sezone, so morali »rdeči« pokazati eno najžlahtnejših predstav, da so ugnali kasnejše nemške državne in pokalne prvake. Liverpool je malce lažje dihal le v četrtfinalu proti Portu in dočakal polfinalni obračun z Barcelono. Po porazu v Kataloniji (0:3) je Liverpool ostal še brez glavnih napadalcev Mohameda Salaha in Roberta Firmina (si predstavljate Barço brez Lionela Messija in Luisa Suareza?), toda nič od tega ni preprečilo magične zmage s 4:0 na Anfieldu.

»Ste že videli kdaj ekipo, ki bi se tako borila tudi brez goriva v rezervoarju?« se je Klopp v Madridu spominjal celotne sezone. »K sreči imamo vratarja, ki zna težke naloge spreminjati v lahke.«

Prvič v sezoni s tremi tedni premora

Torej - kje je imel Liverpoolo lahko in dolgočasno delo?  Le redki klubi so namreč postali evropski prvaki po tako dramatični in naporni sezoni. Resda finale proti Tottenhamu ni navdušil, saj je Liverpool povedel že v drugi minuti (to spremeni karakter prav vsake tekme), Londončani so imeli prevelike oči zaradi sploh prvega finala v zgodovini, pa še oboji so bili brez ritma po kar treh tednih brez tekme, vendar ena skromnejša predstava nikakor ne more ovrednotiti celoletnega truda.

»Prvič v sezoni smo imeli tri tedne premora in to pred najpomembnejšo tekmo,« je rekel nemški trener. »Igra v finalu me prav nič ne zanima. Moje ekipe so v preteklih finalih igrale boljše kot tokrat, a prav vedno sem izgubil.«

Živi boljše, kot si je predstavljal

Klopp je bil glavni junak Liverpoolovega slavja v Madridu. Objemali so ga igralci, njegovi pomočniki in vsi ljudje iz vodstva kluba, ki najbolje vedo, kako mu je odleglo po vseh finalnih porazih. Nemec je s širokim nasmehom pozdravljal Liverpoolove navijače, jim mahal s pokalom, toda ko je bilo rdeče slavje na vrhuncu, se je kot prvi iz Liverpoolovega tabora umaknil v notranjost štadiona in zabavo prepustil svojim najdražjim – nogometašem.

In bilo je že krepko čez polnoč, ko Liverpoolovi nogometaši še kar niso hoteli z zelenice. Še naprej so raje poljubljali pokal z veliki ušesi, se bosi sprehajali po srebrnih konfetih ter objemali otroke, lepše polovice in starše. To so namreč trenutki, za katere živi vsak nogometaš, v resnici pa jih doživijo samo redki izbranci, zato bi najraje kar zaustavili čas.



»Ne bi mogel biti bolj ponosen na moje igralce,« je žarel Klopp. »Vsi so sedaj zmagovalci lige prvakov. Karkoli se bo že zgodilo v prihodnosti, nihče jim ne bo mogel vzeti te zmage.«

Toda Kloppova največja vrednost je nekje drugje. Kajti četudi bi izgubil madridski finale in bi znova poslušal očitke, da je poraženec, ne bi obupal, ampak bi ohranil isto pokončnost in isti nasmešek. In se prej ali slej spet vrnil. V finale.

»Še pred dvema dnevoma sem poslušal, da je moja kariera nesrečna, toda v sebi nisem nikoli čutil, da sem poraženec,« je jasen Klopp. »Moje življenje v resnici precej boljše od vseh mladostniških pričakovanj.«