Je napočil trenutek za prvega tujca?

Zdi se, da še nikoli v 34-letni samostojni zgodovini med slovenskimi navijači ni bilo toliko zagovornikov tujca na selektorskem stolčku, kot jih je po letošnjih neuspešnih kvalifikacijah. Morda je bilo vzdušje naklonjeno tujcu le še po prvem slovesu Srečka Katanca leta 2002 ali Braneta Oblaka leta 2006, ko je takratni predsednik nogometne zveze Rudi Zavrl tako rekoč pokuril vse najmočnejše slovenske adute in avtoritete ter je bil kadrovski bazen povsem izpraznjen. A potem je kot čarovnik potegnil zajca iz klobuka v podobi Matjaža Keka, do takrat med vsemi drugimi selektorji dokaj neuspešnega trenerja, ki se mu je med drugim odrekel celo njegov Maribor.

Toda preskok s te tradicije, ki ga vendarle ne pričakujem, bo vse prej kot preprost. Zaupati uglednemu tujcu z vsaj igralskimi, če že ne trenerskimi izkušnjami, v roke reprezentanco, pri čemer uspeha ne more zagotoviti, je velika igra na srečo. Odločitev o tujcu bi trenutno sicer šla vštric z že dolgim trendom globalizacije in bi v vsakem primeru razširila slovenska obzorja, a hkrati načela še mnoge druge nedotakljive teme. Na primer, do kod sega plačilna sposobnost krovne organizacije ali o splošni formi slovenskega nogometa. Kljub vsemu se je treba zavedati, da tako poceni tujega selektorja, kot je Matjaž Kek, povrhu pa še uglednega, ne bo mogoče pripeljati v Slovenijo.