Kaj neznanje, v pekel vodijo ovaduhi

Zmagujejo moštva, izgubljajo posamezniki oziroma selektorji. V tej športni in tudi življenjski modrosti je po nogometnem neuspehu v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo mogoče vleči vzporednice med zmagovitimi košarkarji, še prej rokometaši in odbojkarji ter poraženimi nogometaši. Odlična moštva povezujejo pametni vodje v strokovnem štabu in vrhunski posamezniki v igralskem. Košarkarska simbioza je bila res­nično lahko zgled, toda v njej je bila vendarle jasno oblikovana hierarhija, na čelu katere je bil v igralskem taboru nedotakljivi zvezdnik NBA Goran Dragić. Kdor je samo kanček bolj pozorno poslušal izjave pred prvenstvom, med njim in po njem, je lahko razbral, kdo je v službi uglašenega orkestra mlatil prazno, a tvorno slamo, zapolnjeval vrstice v časopisih in na spletu, sekunde na televiziji in radiu ter kdo je narekoval in stopnjeval evforijo. Pri komunikaciji in deljenju pristojnosti med kapetanom Gogijem in selektorjem Igorjem seveda ni bilo potrebe po kakšnem posebnem uveljavljanju režima, ki je bil za njiju povsem logičen in uglašen že takrat, ko sta prvič načrtovala, kako, zakaj, s kom in tako naprej.

Košarkarji niso imeli črva v moštvu, niso ga imeli niti rokometaši, potem ko se je Veselin Vujović za domala vsako veliko tekmovanje odrekel enemu ali dvema motečima posameznikoma. Da je imel oblast in možnost stvaritve moštva poslušnih vojakov, ki bo vanj verjelo in izpolnjevalo njegove zahteve, se je raje odrekel kakovosti. Tudi odbojkarska simbioza je imela rep in glavo v komunikaciji in izpostavljanju selektorja in njegovih najmočnejših in najvplivnejših adutov, čeprav je zaradi dinamike športa in brez kontaktnega merjenja moči s tekmeci ter zato tudi družinskega sožitja z navijači morda ni tako zapleteno vzpostaviti na zmagovalno raven.

Nenehen kratki stik z mediji in delom navijačev je razkril, da v slovenski nogometni reprezentanci pod vodstvom Srečka Katanca in tudi pod taktirko njegovega predhodnika Slaviše Stojanovića ni bilo ustrezne komunikacije z »zunanjim svetom«. Delno ali predvsem zaradi porušene moštvene hierarhije se je to kazalo v manjših ali večjih incidentih, prikritih ali odkritih, predvsem pa v uhajanju informacij, zaradi katerih je del medijev dobil dovolj »dinamita« za nenehno vznemirjanje in umikanje od za nogomet usodnejših – strokovnejših – tem. Glavni naslovnik vseh kritik je bil selektor, čigar nevešča, a iskriva komunikacija je oblikovala dve struji – nasprotnike in kritike. Katančev greh je bil, da ni znal ločiti prvih od drugih.

Česar Katanec v petih letih ni upošteval, je dejstvo, da ima vsako moštvo svoje črve ali, če sem bolj neposreden, ovaduhe. Izkušenim trenerskim lisjakom se je le redko zgodilo, da pri ustvarjanju moštva niso upoštevali enega najpomembnejših detajlov, ki je povezan s prepoznavanjem značajev. Katanec ni bil dovolj pazljiv, da bi opazil, pri kom od nadpovprečnih je nekaj narobe z glavo. Kam je pripeljal njegov pristop, »posodobljen« z duhovnostjo, pa je znano: odrekel se je človeško neškodljivemu in najsposobnejšemu igralcu Kevinu Kamplu (nisem zasledil, da bi imel Kampl kakšnega medijskega botra, ki so tako mučili Katanca), ni pa prepoznal ovadu­hov (ovaduha). Zato pa so jih (ga) nasprotniki.