Kako do zmage na Wembleyju, ve le Hrvaška

Kdo ve, kako bi se pisala angleško-slovenska nogometna zgodovina, če leta 2001 Richard Caborn, angleški minister za šport v laburistični vladi Tonyja Blaira, ne bi udaril po mizi in zavihal rokavov. Legendarnemu staremu Wembleyju, dotlej zaradi znamenitih dveh stolpov najbolj prepoznavnemu štadionu na svetu, so bili že šteti dnevi.

»Od prejšnje organizacijske skupine smo nasledili nered in spore. Takoj nam je bilo jasno, da ga ne bomo zgradili nikoli, če se bomo ozirali za preteklostjo, namesto da bi zrli v prihodnost, in se zapletali v vsako podrobnost, ki je ovirala pripravo načrtov ter začetek gradnje. Ko smo stvari zapeljali v pravo smer, je bila edina zahteva, da bo novi Wembley nekaj veličastnega. Da bo za London in Anglijo to, kar je Eifflov stolp za Pariz in za Francijo. Mislim, da se nam je to posrečilo,« se je spominjal Caborn obdobja, ko je voda že pošteno tekla v grlo, preden je lahko stekla gradnja Wembleyja.

Po šestih letih in leto dni pozneje od prvotnih načrtov je novi Wembley svoja vrata odprl 24. marca 2007 s tekmo selekcij do 21 let Anglije in Italije. Tri mesece pozneje je Caborn, ki je bil eden od največjih zagovornikov štadiona brez atletske steze, tudi končal svojo športno ministrovanje.

Slovenska nogometna reprezentanca je dolgo, kar 18 let samostojnosti čakala, da bi se pomerila z eno od najslavnejših reprezentanc na svetu. Septembra leta 2009 je v prijateljski tekmi dočakala veliki trenutek, ki si ga želijo tako rekoč vse svetovne selekcije: da bi igrale v zibelki nogometa in na Wembleyju. Sloveniji se je legendarni stari Wembley v devetdesetih letih minulega stoletja vedno izmuznil, toda osem let od prvega gostovanja in poraza z 1:2 (v drugem je izgubila z 1:3) bo pisala zgodovino in novo poglavje. Kot druga za Švico bo tretjič gostovala na novem Wembleyju »tretjega tisočletja«, ki je letos praznoval jubilejni deseti rojstni dan.

»New« Wembley je ob obilici manjših in večjih zapletov na koncu postal megalomanski projekt in z naskokom najdražji športni objekt v Veliki Britaniji. Drugi največji nogometni štadion v Evropi, največji s streho za vseh 90.000 sedežev in z najbolj prepoznavnim in edinstvenim lokom nad štadionom, ki na najvišji točki meri 134 metrov, je stal 860 milijonov evrov (preračunano v sedanjost 1,2 milijarde €).

Novemu londonskemu in angleškemu »Eifflu« se je posrečilo nekaj, na kar si niso drznili pomisliti njegovi snovalci, kaj šele najbolj zadrti angleški tradicionalisti in častilci legendarnega Wembleyja z dvema stolpičema, ki je luč sveta ugledal leta 1923. Toda, kdo še sploh govori o Wembleyju ter o impresivni in blesteči dediščini z največjimi dogodki, kot so olimpijske igre, finali svetovnega in evropskega prvenstva v nogometu ali glasbenimi spektakli, kakršen je bil Live Aid? Nogometna katedrala, kot jo je slikovito opisal sloviti Brazilec Pele, je namreč le še spomin z letnico smrti 2003. Ni je več, razen na fotografijah in starejših video zapisih!

Novi Wembley kljub vsemu še nima in še lep čas ne bo imel slovesa svojega predhodnika. Če je za starega veljalo, da je bil univerzalen in je bil v pravem pomenu besede športno svetišče, je novi vse prej kot prijazen do drugih panog. Na staremu so bile med drugim spektakularne spidvejske dirke, tudi pasje so privabljale številno občinstvo, novi je svoja vrata doslej odprl le ameriškemu nogometu, ragbiju in boksarskim spektaklom.

V desetih letih je angleška nogometna reprezentanca Wembley spremenila v domala neosvojljivo utrdbo v kvalifikacijah za evropska in svetovna prvenstva. V četrtek jo bo naskakovala prav gotovo najmanjša četica, ki si je drznila napovedati, da jo bo s pristopom na vse ali nič poskušala zamajati. Za selektorja Srečka Katanca in njegove izbrance bi bila zmaga na Wembleyju senzacija brez primere, za gostitelje in pionirje sodobne nogometne igre pa tudi boleča zaušnica. Ampak Angleži so jih sicer že vajeni, odkar so pred 51 leti prvič, zadnjič in ... na »pravem« Wembleyju zavzeli nogometni Olimp. Na novemu Wembleyju pa vendarle niso bili prav pogosto ustrežljivi gostitelji. Pravzaprav so bili le enkrat in takrat so svojo »prijaznost« drago plačali. Doslej edini tekmovalni, kvalifikacijski domači poraz (2:3) je Angliji 21. novembra leta 2007 prizadejala Hrvaška pod taktirko selektorja Slavena Bilića, zdajšnjega trenerja West Hama. Poraz je bolel, Angleži ga uvrščajo v kategorijo največjih sramot, zaradi njega je Anglija izpustila evropsko prvenstvo leta 2008 v Avstriji in Švici.

»Če ne bi bilo igrišče tako slabo, najbrž ne bi zmagali,« je Angleže na slabo travnato površino opozoril Bilić in ni bil uslišan. Šele kritike Arsena Wengerja in Alexa Fergusona so dve leti pozneje sprožile popolno prenovo travnate površine, ki je zdaj vsaj tako sveta, kot je bolj znana teniška v soseščini v Wimbledonu.

Tekma Anglija – Slovenija bo 56. angleške reprezentance na novem Wembleyju.