Kako je Slovenec postavljal nogometne temelje v ZDA

Decembra 1966 se je na beograjskem letališču Surčin zbrala množica športnikov in funkcionarjev. Pa ni šlo za sprejem kakšne ekipe po uspešnem tekmovanju. Od skupine znanih nogometnih obrazov so se prišli poslovit člani različnih klubov iz športne družine Crvena zvezda in mnogi drugi asi iz športnih aren. Na povsem novo športno avanturo v ZDA se je namreč ob trenerju Ivanu Toplaku podal dotedanji alfa in omega rdeče-belega nogometnega velikana Aleksandar Obradović, z njima pa še zdravnik in trener Bora Babić ter pet igralcev.

To se je dogajalo v 60. letih, ko je bil nogomet v ZDA še v domeni športnega eksperimenta, selitev iz socialistične povojne Jugoslavije v Ameriko pa je pomenila popoln kulturni, družbeni in poslovni šok. Američani so šport povezovali predvsem z bejzbolom, ameriškim nogometom, košarko in hokejem, medtem ko je bil »soccer« predvsem šport priseljenskih skupnosti iz Evrope in Latinske Amerike. Poskusi, da bi po zgledu drugih športov organizirali tudi nogometno tekmovanje, so trajali zgolj kratek čas, potem pa klavrno propadli.

Američani so za povečanje priljubljenosti nogometa privabili številne tuje igralce in trenerje. FOTO: arhiv družine Toplak

Tako je bilo vse do leta 1966, ko so lahko tudi Američani svetovno prvenstvo, ki ga je gostila Anglija, njihova reprezentanca pa je na turnirju osvojila doslej edini naslov prvaka, spremljali po televiziji. Ker so onstran Atlantika takrat televizijo že imeli vključeno v dobičkonosen poslovni model na vseh področjih, so se mnogi bogataši, ki so hrepeneli po novostih na športnem trgu, zganili. Teksaška milijonarja Toby Hilliard in Joe O'Neill sta bila lastnika moštva Oakland Clippers, s podobno mislečimi pa sta ustanovila National Professional Soccer League (NPSL).

To tekmovanje je sicer veljalo za uporniško, saj se ni podredilo pravilom ameriške nogometne zveze, ki je organizirala svoje, precej manj odmevno in skromnejše tekmovanje. Vodstvo NPSL je namreč podpisalo ugodno pogodbo s televizijsko mrežo CBS, s katero so se približali množicam, premožni in ambiciozni lastniki klubov oziroma franšiz pa so v svoje vrste zvabili kakovostne nogometaše z vsega sveta, prvič tudi iz Jugoslavije, torej izza železne zavese.

Jugoslovani, ki so poskrbeli za uspeh moštva Oakland Clippers. Stojijo z leve: Ivan Toplak, Selemir Milošević, Ilija Mitić, Gabo Gavrić; sedijo z leve: Bora Babić, Mirko Stojanović in Milan Čop. FOTO: arhiv družine Toplak

Glavni menedžer ekipe Obradović, ki je potem na začetku 70. let kot športni in tehnični direktor deloval tudi v ljubljanski Olimpiji, in trener Ivan Toplak sta med domačimi igralci izbrala vratarja Mirka Stojanovića, branilce Milana Čopa, Momčila Gavrića in Ilijo Mitića ter napadalca Selimirja Miloševića. Zasedba ekipe v modro-zlatih dresih je bila nacionalno nadvse pisana, Toplak je vodil še štiri Kostaričane, tri Angleže ter po enega Urugvajca, Šveda in Brazilca. Predstavljajte si, kako zahtevno je bilo v povsem novem okolju vse skupaj spraviti na isto valovno dolžino. Za velikega strokovnjaka, ki je bil zaljubljen v nogomet, hkrati pa je bil zelo spreten v komunikaciji z igralci, je to bil izziv posebne vrste. Ob jezikovnih akrobacijah je bilo tu še prilagajanje na ameriški način življenja skupaj z družinami.

Šampionska pot

Toplak je hitro uvedel evropski način dela. Treningi so bili organizirani po tedaj sodobnih jugoslovanskih metodah, poudarek pa je bil na tehnični dovršenosti, disciplini in kolektivni igri. Oakland Clippers niso bili le skupina kakovostnih posameznikov, temveč izredno usklajeno moštvo.

Rezultat je bil izjemen. Oakland Clippers so redni del prvenstva, v katerem je spomladi in jeseni leta 1967 igralo deset moštev, končali na prvem mestu zahodne skupine in bili najboljše moštvo celotne lige. V 32 tekmah so dosegli 19 zmag, pet remijev in osem porazov ter prejeli najmanj zadetkov med vsemi tekmeci. V finalu jih je čakal Baltimore Bays. Prvo tekmo v Baltimoru so izgubili z 0: 1, toda teden dni pozneje so pred domačimi gledalci v Oaklandu pripravili preobrat in zmagali s 4: 1. Skupni izid 4: 2 jim je prinesel naslov prvakov prve profesionalne lige NPSL. To ni bil le klubski uspeh. Oakland Clippers so mestu Oakland prinesli prvi naslov državnega prvaka v kateremkoli profesionalnem ekipnem športu, še preden so do velikih uspehov prišli Raiders, Athletics ali Warriors.

Ivan Toplak med treningom moštva Oakland Clippers FOTO: arhiv družine Toplak

Toplak je predstavljal jugoslovansko trenersko šolo, ki je bila v šestdesetih letih ena najbolj cenjenih v Evropi. Za sabo je imel odmevno igralsko kariero, začel jo je v mariborskem Braniku, nadaljeval v ljubljanskem Odredu, vrhunec pa je doživel kot napadalec in golgeter beograjske Crvene zvezde, ki jo je pozneje dve sezoni vodil tudi kot trener. Njegovo delo je dokazovalo, da lahko ameriška moštva ob dobri organizaciji in strokovnem vodenju igrajo nogomet na ravni evropskih profesionalnih klubov. Prav Oakland Clippers so veljali za eno najbolje organiziranih ekip tistega časa na ameriških tleh. Ker dve konkurenčni profesionalni ligi – druga je bila USA (United Soccer Association) – na istem trgu nista bili finančno vzdržni, sta se po koncu sezone odločili za združitev in leta 1968 je zaživela North American Soccer League (NASL).

Kot trenerja so ga v ZDA oboževali igralci, sodelavci in navijači. FOTO: arhiv družine Toplak

V novem tekmovanju so Oakland Clippers osvojili drugo mesto v pacifiški diviziji, zbrali so 18 zmag, šest remijev in osem porazov, z 71 doseženimi zadetki so bili najbolj učinkovita ekipa lige. Imeli so enak izkupiček zmag in porazov kot prvouvrščeni San Diego Toros ter celo boljšo razliko v golih, vendar je bil po tedanjem sistemu točkovanja, ki je dodatno nagrajeval dosežene gole, v prednosti San Diego. Zaradi remija 3: 3 v zadnji medsebojni tekmi Oakland ni napredoval v končnico in tako ni mogel braniti naslova iz leta 1967.

Akademski izziv

S tem se je končala Toplakova avantura na klopi Clippersov, a je odprl novo zanimivo poglavje na svoji bogati nogometni poti. Sprejel je namreč vabilo univerze Stanford, kjer so se resneje lotili nogometnega programa, pri čemer je bil Mariborčan več kot dobrodošla okrepitev. Deloval je v praksi in teoriji, se tudi sam dodatno izobraževal, predaval je bodočim nogometnim trenerjem, vodil univerzitetno moštvo, organiziral in vodil nogometne tabore tudi za otroke, pri vsem tem pa je podrobno spoznal sistem delovanja ameriškega športa.

FOTO: arhiv družine Toplak

Univerza Stanford je veljala za intelektualno središče Silicijeve doline, kraj, kjer so nastajale nove ideje in kjer so bili pripravljeni preizkušati tudi nove športne modele. Univerzitetni šport je bil v Ameriki že takrat odlično organiziran sistem, nogomet pa je kot ena redkih disciplin šele iskal svojo identiteto.

Toplak je študentom razlagal nekaj, kar se danes zdi samoumevno: da se tekma pogosto odloči brez žoge. Da so pomembni položaj igralca, pravočasno odkrivanje, prosti prostor in kolektivna organizacija. Za ameriške igralce je bil to povsem drugačen pogled na igro. Kot eden prvih evropskih trenerjev je ameriškim študentom sistematično predstavil sodobno evropsko razumevanje nogometa.

Ivan Toplak je z ženo Vero in sinom Samom konec 60. let spoznaval ameriški način življenja. FOTO: arhiv družine Toplak

Leta 1971 se je Toplak z ženo Vero in sinom Samom vrnil v Jugoslavijo, obogaten z ameriškimi izkušnjami je postal ena glavnih avtoritet med nogometnimi strokovnjaki. Potem ko je bil leta 1974 član strokovnega vodstva jugoslovanske reprezentance na svetovnem prvenstvu v Nemčiji, kjer je blestel slovenski as Branko Oblak, je sprejel novo povabilo iz ZDA. K sodelovanju ga je povabil srbsko-ameriški poslovnež Milan Mandarić, ki je vodil moštvo San Jose Earthquakes. Tista zgodba je bila kratkega daha, a je Toplak vseeno vodil moštvo do naslova prvaka v dvoranskem nogometu, ki je bil tisti čas med Američani celo bolj priljubljen kot veliki nogomet.

Mariborčan je moštvo Oakland Clippers vodil dve sezoni. FOTO: arhiv družine Toplak

Sledilo je njegovo fantastično rezultatsko obdobje v Nogometni zvezi Jugoslavije (FSJ), ko je Toplak uspešno vodil jugoslovanske mlade selekcije, leta 1978 je osvojil prvo evropsko prvenstvo za reprezentance do 21 let, dve leti pozneje je na istem tekmovanju izpadel v polfinalu. Prav tako leta 1980 je vodil olimpijsko reprezentanco Jugoslavije na igrah v Moskvi, kjer je končala na četrtem mestu. Štiri leta pozneje je na OI v Los Angelesu dosegel vrhunec s plavimi, ki so osvojili olimpijski bron po zmagi proti Italiji z 2: 1. Ključna člena moštva sta bila tudi Marko Elsner in Srečko Katanec. S tem je Ivan Toplak v velikem slogu zaokrožil svoje uspehe na ameriških tleh.