Katančevi so si takoj otežili pot proti Rusiji

Vilnius – Kakšna nogometna tekma na severvzhodu Evrope! Slovenska nogometna reprezentanca je pripravila svojim navijačem še en napet večer, četudi je ob kvalifikacijski premieri za svetovno prvenstvo v Rusiji zapustila Baltik razočarana. Izbranci selektorja Srečka Katanca so namreč prišli do zaslužene točke skozi šivankino uho, popoln polom je namreč preprečil kapetan Boštjan Cesar s svojim jubilejnim 10. golom za Slovenijo.

Manj kot dve leti po slovenskem obisku Litve smo navzoči v vilniuškem gozdu videli delno reprizo tedanjega večera, toda z lepotno napako. Spet sta namreč padla dva gola že v prvem polčasu, vnovič ju je zabila ena reprezentanca in še enkrat je bilo ob odmoru zasluženih 2:0. Na žalost peščice Slovencev na štadionu Žalgirisa so dvakrat matirali Jana Oblaka, ne pa, kot je bilo »pričakovano«, Ernestasa Šetkusa!

Katančevim izbrancem prav nič ni pomagalo dejstvo, da so Litovcem na trenutke »skrili« žogo in da jih je krasila visoka posest žoge, v nogometu namreč štejejo le obetavne akcije in predvsem goli. V zahtevnih razmerah razmočene umetne trave so se bolje znašli gostitelji, ki jih tovrstno okolje ne moti. Prenovljena slovenska reprezentanca – le kapetan Boštjan Cesar in Kevin Kampl sta začela tako sinočjo kot predlansko tekmo v Vilniusu – je resda pletla navidez obetavne akcije, toda ob zaključkih je fantom zmanjkalo zbranosti in tudi sreče, energijo so izgubljali tudi zaradi ostrih štartov gostiteljev, ki jih je večkrat prezrl portugalski sodnik Dias, kot da bi res nanj vplival stari znanec z litovske klopi.

Kljub temu je treba Litovcem čestitati za dva popolno izpeljana nasprotna napada, iz katerih so opazno šokirali člane gostujoče zasedbe. Kar niso Slovenci izkoristili v 5. minuti, ko odlična akcija Verbiča, Kampla in Birse ni dobila ustrezne nadgradnje, so Litovci v 32. in 34. minuti po samostojnih prodorih Fjodorja Černycha in Vykintasa Slivke. V pičlih dveh minutah so namreč Slovenci dvakrat ostali v obrambi povsem raztegnjeni in razvlečeni, omenjena »nacionalna heroja« pa sta dvakrat izigrala čuvaja (prvič Cesarja in Samardžića, drugič Cesarja in Jokića) ter z dvema streloma potopila slovensko barko, ki je postajala v močnem deževju vse bolj nestabilna.

Sinoči res ni bil slovenski večer, gostom je primanjkovalo konkretnih zamisli, četudi so nenehno poskušali iskati različne poti do gola. Gostitelji so jih prekosili tudi v »izkušenosti« na igrišču; natančno so vedeli, kdaj morajo zavlačevati igro, kdaj pokositi tekmeca in kdaj kreniti v napad. V 69. minuti, denimo, so z menjavo poškodovanega igralca tako velemojstrsko »ukradli« tri minute igre, kot bi živeli ob Bosporski ožini, ne pa ob Baltiku ... Morda je Slovencem sinoči primanjkovalo prav pozitivnih lastnosti balkanskih narodov, niso premogli nogometne zvitosti, dovolj pogumno pa so zaigrali šele v drugem polčasu, ko je Katanec potegnil iz igre Roberta Berića in Benjamina Verbiča, v ogenj pa porinil izkušena Milivoja Novakovića in Josipa Iličića.

Slovenci so začeli vršiti še močnejši pritisk na zadnjo vrsto baltske reprezentance, z dobro gibljivim in motiviranim Iličićem je igra stekla hitreje, navsezadnje je na tak način prišlo tudi do akcije, iz katere je zabil gol Rene Krhin po podaji iz kota. Za nameček je bil Iličić asistent tudi pri odrešilnem golu Boštjana Cesarja v izdihljajih tekme ... Škoda, da Novaković ni izkoristil izjemne priložnosti tik pred vrati po podaji Birse, toda Ernestas Šetkus je vnovič dokazal, da lahko vratar Haaga premore najmanj tako dober večer kot vratar Atletica.

Priznajmo, Litovci so meščanom polmilijonskega Vilniusa podarili najlepše darilo ob njihovem mestnem prazniku, dnevu Vilniusa. Litvi je le malo zmanjkalo do zgodovinske zmage, domača enajsterica je namreč zasenčila Slovence s podobno fanatično bojevitostjo na meji rumenega kartona, kot so jo slednji prikazali v zadnji števni tekmi z Ukrajino.