Katanec: Ko bi le imeli še več takih, kot je Novaković

Slovenski selektor Srečko Katanec je za Delo spregovoril o trenutnem stanju v reprezentanci in njenih ključnih igralcih.

Objavljeno
16. januar 2013 22.17
Ljubljana 16.01.2013 - Srecko Katanec.foto:Blaz Samec/DELO
Jernej Suhadolnik, šport
Jernej Suhadolnik, šport
Ljubljana – Srečko Katanec slaba dva tedna po vnovični inavguraciji na položaj selektorja slovenske nogometne reprezentance deluje še bolj osredotočeno in odločno kot tedaj na Brdu pri Kranju. Dan za dnem ve o »novi Sloveniji« več in – vsaj navidez – že pozna vse reprezentante, na katere bo računal 6. februarja na tekmi z BiH v Ljubljani.

Slovenski nogomet se nahaja v drugačnem položaju kot pred 15 leti, ko ste prvič prevzeli člansko reprezentanco. Toda, ali sploh lahko primerjate reprezentanci, ki sta dosegli vrhunec na euru 2000 oziroma mundialu 2012?

Na splošno zelo nerad primerjam dosežke različnih generacij in nisem naklonjen, denimo, izborom najboljših nogometašev v zadnjih 50 letih. Zakaj? Ker gre zaradi številnih vzrokov za nesmiselno početje. Tudi v primeru, za katerega me sprašujete, gre za povsem različni zgodbi, ki se ju res ne da primerjati.

No, vi ste kot selektor vknjižili najmanj porazov, Kekova zasedba največ zmag. Torej drži teza nekaterih, da ste vi igrali manj napadalno, toda bolj kompaktno?

Težko je potegniti vzporednico. Poglejte, mi smo tako na euru kot čez dve leti na mundialu igrali proti Španiji, ki je svetovna sila, Slovenija pa se v Južni Afriki ni merila z nobeno velesilo. Torej je že zaradi tega težko narediti primerjavo. O napadalnem nogometu pa toliko: na premierni tekmi smo zabili tri gole Jugoslaviji, enega tudi Španiji. Kaj je napadalni nogomet, če ne to? Ob tem smo zabili najmanj en gol na večini kvalifikacijskih tekem. Šlo je tudi za dva različna sistema igre, čeprav to ni najbolj pomembno. Šteje le to, da se igralci dopolnjujejo med sabo, uživajo v igri, selektor pa najde sinergijo.

Ko že omenjate različna sistema igre – nekoč ste rekli, da to ni ključni dejavnik v nogometu.

Ali gre za model igre 3-5-2 ali pa za 4-4-2, res ni bistveno. To je bolj zadeva za novinarje, ki radi rišejo igralne postavitve. Sistem igre ti namreč prav nič ne pove o tem, kaj trener zahteva od posameznih igralcev. Teh zahtev pa je res veliko.

Nagibate se k različici 3-5-2 oziroma 3-4-2-1, ki velja za staromodno, 4-4-2 pa za moderno.

V živo sem si ogledal tekmo Nizozemske in Italije na euru 2008, ki so jo Nizozemci dobili s 3:0. V obrambni postavitvi je stalo šest Nizozemcev v liniji na 16 metrih od svojih vrat. Torej ne trije ali štirje. Pa govorim o Nizozemski, za katero bi večina rekla, da je to nemogoče. Toda, to si lahko privošči le nekdo, ki premore bliskovit prehod iz obrambe v napad. Kaj je moderno in kaj staromodno? Je Juventus, ki igra s tremi branilci, staromodna ekipa?

Nam pri objavi seznama reprezentantov za februarsko tekmo z BiH pripravljate presenečenje ali vendarle še nimate vpogleda v alternativne rešitve?

Na prvem seznamu ne bo presenečenj. Nahajamo se sredi neobetavnega obdobja zame in za sodelavce, saj na sporedu ni veliko tekem, v številnih prvenstvih imajo zimski odmor. Za to bo še prišel pravi čas.

Razmišljate tudi o SNL?

Tudi v SNL imamo kakovostne igralce, v svojem prvem mandatu sem jih poklical veliko. Težko govorim konkretno. Opazil sem, na primer, Bobana Jovića, ki lahko na desni strani ponavlja hitre pobege, toda zadnjih šest mesecev ni igral. Ko si bom ogledal več tekem drugega dela prvenstva, bom lahko povedal več.

Boste javnost presenetili s kakšno taktično prvino?

Gotovo. Z igralci, ki jih imamo, bomo poskusili igrati drugače kot doslej, morda tudi z drugim modelom igre. V zadnjih tekmah smo prejemali veliko golov – to mora biti naš prvi izziv. Najlažje pa je igrati »moderno«, kot pravite. Toda vse je relativno, največ je odvisno od igralcev. Ne le Juventus, tudi Italija je na zadnjem euru s »staromodno« igro omrežila številne navijače in prišla do finala. Tam se je zoperstavila Špancem na »moderen« način in dobila po ušesih. Njihova štoperja sta prepočasna za tak sistem igre. V prvi tekmi s Španijo, ko je Prandelli postavil v osrčje zadnje vrste De Rossija (3-5-2 op. a.), je bila zgodba drugačna. Toda to so že podrobnosti.

Na koncu podrobnosti odločajo o potnikih na velike turnirje.

Se strinjam. In – kakorkoli obrneš – tudi sreča. Boljša misel od omenjenih primerjav je ta, da smo v kratkem času samostojne države igrali na treh velikih turnirjih. To bi morali potencirati. Veliko večje države, ki imajo reprezentance z bogatejšo tradicijo, so v tem času ostale brez enega nastopa na EP in SP! Za to, da dobiš ugodno kvalifikacijsko skupino, da imaš ugoden žreb dodatnih kvalifikacij, moraš imeti srečo. Če dobiš v skupino Italijo, Španijo ali Nemčijo, se lahko boriš le za drugo mesto. Če dobiš Grčijo ali Norveško, pa je drugače. Če dobiš v dodatnih kvalifikacijah Portugalsko ali Francijo, se ti slabo piše. Mi smo v vseh treh primerih dobili tekmeca iz vzhodnega bloka Evrope, kar ni nepomembno.

Kako ocenjujete moč skupine E, v kateri se za prvenstvo v Braziliji borijo Švica, Norveška, Slovenija, Albanija, Ciper in Islandija?

Ta skupina sodi med lažje, če jo primerjamo z drugimi. Seveda na papirju. Toda odločilna bo naša pripravljenost. In dokler ne bom začel delati na igrišču – komaj čakam na začetek priprav za BiH –, težko ocenim, kako dobri smo in kaj lahko še izboljšamo. Naj vam povem primer: ko sem bil selektor Makedonije, smo gostovali na Islandiji. Bili smo veliko boljši, zmagati bi morali z razliko petih golov, a smo izgubili po polpriložnosti gostiteljev iz nasprotnega napada. Noro, toda to je nogomet. Ali pa o moči Albanije: Slovenci pavšalno podcenjujemo to reprezentanco. Potem pa vidiš, da igra Cana za Lazio, da igra nekdo drug tam in tretji tam ... To ni pravi pristop. V prvem mandatu sem na Ferskih otokih poslal v ogenj najmočnejšo enajsterico, pa smo le remizirali.

Tudi Islandci niso slabi.

Seveda ne! Igrajo v Italiji, Angliji, na Norveškem ... Si pa že zdaj lahko predstavljam, kaj nas čaka na prvi tekmi v Sloveniji, saj igrajo specifično in bolje v gosteh. Niso naključno premagali Albanijo in Norveško. Toda, priznam, da jih ne poznam dobro. Ko bo prišel čas, bom dovolj vedel tudi o Islandcih.

Kako gledate na razpored naslednjih tekem Slovenije, ki se bo z Islandijo merila doma 22. marca in nato 7. junija v gosteh?

Kar zadeva rezultat, ne bom nič pritiskal na igralce. Od njih bom zahteval le, da igrajo motivirano, da se ponujajo v igri, si na igrišču pomagajo in se borijo. To bo vodilo, ki ga bom poskusil združiti s taktičnimi prvinami. Pritiska zaradi »nujnih« zmag pri meni ne bo.

Mar ne gre za ključno obdobje kvalifikacij?

Se strinjam, da bi nas šest točk vrnilo v igro za drugo mesto, vse drugo pa bi najbrž že pomenilo, da bi se lotili načrta B in bi po vrnitvi z Reykjavika sprejeli novo strategijo. Ne bi bilo drastičnih sprememb ali pomladitve reprezentance, kot mislijo nekateri. Le prilagoditev novemu cilju. Zakaj ponavljam, da so zame pomembni osebni stiki z igralci in naslednje akcije? Ker bom šele tako vedel, zakaj so nekateri nosilci igre padli v formi v primerjavi z obdobjem do Južne Afrike. Predvsem v svojih klubih. Sami veste, koliko tekem so odigrali na primer Birsa, Jokić, Cesar, Šuler in še nekateri. Junija se bomo usedli in tedaj bom videl, kakšen motiv imajo fantje za naprej. Pa ne gre le za omenjene, da ne bo pomote. Kar zadeva vnovično pomladitev, pa je tako: naši najboljši mladi igralci, denimo Krhin ali Vučkić, so (bili) nenehno poškodovani. Zakaj, ne vem. Povejte mi: kdo mi jamči, da bi imel z mlajšimi boljše rezultate. Še srbski selektor Mihajlović ima težave, pa njegovi mladci igrajo v najboljših klubih.

Ste si koga ogledali v živo?

V nedeljo sem bil v Bologni, kjer je gostoval Chievo. Krhin je igral zelo dobro, podajal v vse smeri, na vse načine. Kot selektor imam srečo, da Bolognin trener Pioli razume Krhinov problem v zadnjem obdobju in mu nameni tudi počitek. Kot denimo v torek, ko so igrali z Interjem. V reprezentanci je treba napredovati postopoma. Prek TV sem si ogledal tudi nekaj tekem Salzburga, kjer igra Kevin Kampl. Trener mu daje očitno veliko svobode, saj igra na različnih položajih; na krilu, v napadu, na levi, na desni ... Kampla si bom ogledal tudi v živo, ko se bo nadaljevalo avstrijsko prvenstvo.

Kako je z nosilci igre? Govorili ste z najvidnejšimi predstavniki »južnoafriške« slačilnice in bili pri tem različno uspešni.

Tako je. Lahko povem, da sem porabil najmanj časa za pogovor z Milivojem Novakovićem, s katerim sem se dobil tudi na štiri oči. V prvi sekundi mi je dal vedeti, da bi se vrnil nazaj v reprezentanco, pri čemer ni zahteval ničesar, kaj šele, da bi moral igrati. »Nova« si zdaj išče klub, četudi bi se vrnil na Japonsko, pa to zame ne bi bila ovira. Saj je nekoč tudi Željko Milinović uspešno igral za Jef United in reprezentanco. Novaković je zelo korekten in razmišlja na pravi način, le želimo si lahko takšnih nogometašev. Potrebujemo jih, četudi jih morda ni na igrišču. Gre za priprave na tekmo, trening, karkoli.

Handanović in Koren?

Tudi v pogovoru s Samirjem Handanovićem nisem dobil občutka, da ga reprezentanca ne bi več zanimala. Robert Koren pa se je odločil, kot se je. Večkrat sva se slišala po telefonu, tudi včeraj sem mu dejal, naj še enkrat v miru razmisli, toda zatrdil mi je, da je zgodba zanj končana in njegovo odločitev spoštujem. Lahko dodam, da so mi vsi trije zagotovili, da ne gre za domnevna medsebojna nesoglasja in da nihče ne bi imel težav igrati s komerkoli.

Verjamete, da bi lahko o drugem mestu spet odločala tekma s Švico v gosteh?

Verjamem, da lahko ti fantje delujejo veliko bolje. Upam, da bo tudi moj prihod zanje nek dodaten motivacijski dejavnik. Tekmo z BiH želim zato izkoristiti, da vidim, kako so pripravljeni posamezniki, potem pa bo od njih odvisno, ali bodo do Islandije še boljši. Vedno si namreč lahko boljši. Če ima nekdo dodano vrednost in lahko sproži nevaren strel s 30 metrov, a tega ni storil v zadnjih šestih mesecih, ga bo moral zamenjati nekdo drug. In tako naprej. Ne moremo reči, da nimamo kakovostne reprezentance. Tudi Slaviši Stojanoviću je bilo težko, ko je zaman čakal na gole igralcev, ki v klubih niso zabili gola po več mesecev.

Kdo bo 6. februarja slovenska zvezda večera v Stožicah, selektor ali kakšen reprezentant?

Iskreno upam, da ne jaz. Tega si res ne želim. Premoremo zelo dobre nogometaše. Saj tudi v mojem prvem mandatu nisem igral jaz, pač pa nogometaši. Trenerji in selektorji smo tako ali tako odvisni od igralcev, ki so vselej ključni. Zelo bi bil vesel, če bi pozabili tisto prvo, »zlato« zgodbo, upam, da mediji ne boste potencirali tega »mita«, kot pravite, saj se ne obremenjujem s statistikami in zgodovino. Dejstvo je, da moramo narediti vse, da si fantje povrnejo samozavest, da bodo imeli na voljo vse, kar je nujno za uspešno nadaljevanje kvalifikacij – tehnično podporo, strokovni štab, motivacijsko okolje. V mislih imam tudi navijače v Stožicah. Naj po koncu tekme glasno izrečejo svojo kritiko, če bo treba, med tekmo pa naj nas podprejo. Ta reprezentanca jih potrebuje.