Kje so talenti? Oprostite, ni jih!

V tem desetletju, če izvzamemo Jana Oblaka, vratarja in ne igralca (!), je najvrednejši slovenski izdelek Josip Iličić.

Objavljeno
25. junij 2017 03.28
Gorazd Nejedly
Gorazd Nejedly
Poslušam in se čudim. Slovenski nogomet ima inflacijo talentov. Tako bi lahko sodil po nešteto hvalospevih o čudovitem in strokovnem delu oh in sploh slovenskih trenerjev, ki kar prekipevajo od moči in govorijo o talentih, ki da jih kar mrogli. Ampak samo do trenutka, ko se soočijo s trpko resnico – ko dobijo brco v rit kobajagi nepoučenega predsednika ali plačnika njihovih zablod. Ali do prestopnega roka, ki celo na domačem prizorišču ne premore odmevnejšega poglavja, v katerem bi imeli glavne vloge »talenti«.

Slovenski nogomet ima več težko rešljivih problemov, lahko pa jih omeji. Med največje sodi inflacija trenerjev, pravzaprav trenerjev, ki mislijo, da to so. Resnica je boleča, slovenskemu nogometu krepko primanjkuje trenerjev s posebnimi čuti, trenerjev s sposobnostjo prepoznavanja talenta, trenerjev, ki svoje v praksi pridobljene izkušnje in znanje lahko prenašajo najbolj nadarjenim fantičem. Teh pa klubi, z redkimi, ampak res redkimi izjemami, nimajo. Imajo pa veliko strokovnih »delavcev«, anonimnežev, okrepljenih z vsem mogočim znanjem. Nimajo pa morda ključnega, a naravnega – instinktivne sposobnosti za prepoznavanje talentov. Ter s tem tudi za praktično prenašanje znanja.

Priznam, marsikateremu trenerju brez prvovrstnih nogometnih izkušenj delam škodo, kot, na primer, domžalskemu Simonu Rožmanu ali celjskemu Tomažu Petroviću, ki sta se oblikovala »za katedrom« in se dopolnila na igrišču, toda razkorak med marljivimi in visoko motiviranimi trenerji z vrhunsko teoretično izobrazbo ali vrhunskimi praktiki s pridobljenim znanjem na igrišču je najbolj očiten v proizvodnji nogometašev. In v nadaljevanju v ustvarjanju igre, ki moštvom dviguje rejting, talentom pa vrednost.

Vsi vedo, da talent ni nekaj, kar lahko vzgojiš. Z njim se rodiš. Najtežje je odličen material oblikovati v mojstrski izdelek, ki ga nato lahko ponudiš zahtevnemu trgu. Slovenska nogometna paleta talentov, za katerimi bi se ozirali tudi klubi iz širšega vrha svetovnega nogometa, pa je tako skromna, da bi nogometni funkcionarji že zdavnaj morali sprožiti alarm. Če ga že zaslepljena slovenska stroka, ki se huduje samo takrat, ko je kakšen iz njihovega ideološkega nabora trenerjev odžagan, ne želi.

V tem desetletju, če izvzamemo Jana Oblaka, vratarja in ne igralca (!), je najvrednejši slovenski izdelek Josip Iličić. Pravzaprav sodi v kategorijo nogometašev iz prejšnjega desetletja in je, prej kot sistemsko vzgojen talent, samorastnik. Še bolj zastrašujoče je, da v Sloveniji ni videti niti enega mladca, o katerem bi bilo mnenje strokovne in laične javnosti enotno, da ima pred seboj bleščečo kariero ali da bi ga bilo treba skrbno negovati. Slovenija ima samo eno veliko količino povprečnih in napačno selekcioniranih uporabnikov nogometnih storitev, ki jih klubi dobesedno silijo na evropski trg za nekaj pesti evrov, da bi lahko preživeli.

Ne pričakujte, da bi moje razmišljanje lahko dalo ustrezen odgovor, kdo je kriv za ne ravno spodbudno stanje slovenskega nogometa pri vzgoji talentiranih nogometašev. Na koncu je najbolj verodostojen trg. Na njem pa ni kaj prida slovenskega talenta.