Ko bi vsaj udarili po nogah, kadar bi morali

Ljubljana – Mariborčani so tekli, kolikor so mogli, igrali, kolikor so jim dopustili Seviljčani. Ali enostavno: kolikor so bili sposobni. Tako jedrnato bi bilo mogoče strniti drugo tekmo slovenskega prvaka v ligi prvakov v skupini E in poraz z – glede na videno – nizkih 0:3.

Še ena potrditev kakovostnega prepada med razredi v ligi prvakov je strašljiva, toda obenem razgrinja realnost, ki bo slej ko prej postala tema (ali problem) za najvišjo stroko in tudi funkcionarje v najpomembnejših nogometnih ustanovah.

Nemoč Mariborčanov na štadionu Ramon Sanchez Pizjuan, ki ga že pošteno najeda zob časa, vendar je še vedno arena z »de lux« pogledom, je bila zgolj odraz razvoja najbolj priljubljene in tekmovalne igre na svetu v zadnjih letih. Revnih in bogatih! Pri čemer niti Mariborčani s svojim nizkim proračunom niso v kaj prida večji godlji, v kakršni bi se lahko nekoč – kadar se jim ponesreči prestopni rok, ali se zgodi napačna selekcija – znašli v torek zvečer domači vesoljci. Taisti mojstri (po oceni Transfermarkta vredni 230 milijonov evrov, Mariborčani pa le 14 milijonov €) so bili le tri dni prej nebogljeni »mariborčani« na domačem ligaškem bojišču proti Atleticu. Oblakovi rdeče-beli Madridčani so prav tako na lahek način in v pičlih 45 minutah razblinili vse neznanke o zmagovalcu.

Pred ligo prvakov štirih hitrosti – v najpočasnejšo iz skupine E sodita Maribor in tudi moskovski Spartak – ni mogoče več ubežati. Za Maribor je pomembnejše vprašanje, v kolikšni meri in na kakšen način bi lahko unovčil seviljsko bridko »uro resnice« v lovu za podvigom. Da bi osvojil še kakšno domačo točko (najprej že 17. oktobra proti Liverpoolu v Ljudskem vrtu) in si priigral izhodišče, da bi na zadnjo tekmo v Moskvo, 6. decembra, odpotoval z upanjem o uvrstitvi na 3. mesto.

»To je bila izkušnja več,« je nekoliko neposrečeno, a iskrivo povedal najizkušenejši in z naskokom najstarejši mož na igrišču, vratar Jasmin Handanović. Čez štiri mesece 40-letni Ljubljančan je bil najboljši posameznik v mariborski zasedbi in izkušenj prav gotov ne potrebuje več. Tako kot jih niso potrebovali Marcos Tavares, Aleksander Rajčević, Mitja Viler ali mlajša (premalo drzni) Damjan Bohar in (slabi) Martin Milec. Za – v evropskih bitkah – najbolj prekaljene Mariborčane je bil seviljski večer le še eden od mnogih, za tiste, ki prihajajo ali naj bi sčasoma prevzeli njihove vloge (Marwano Kabho, Blaža Vrhovca, Aleksa Pihlerja, Jeana-Clauda Billonga, Ahmeda Valonija, Martina Kramarića), pa trpko soočenje z vrhunskostjo tekmecev.

In s čem so se soočili? S hitrostjo razmišljanja, gibanja in kombiniranja. Mariborskemu strokovnemu štabu prav gotovo ni mogoče pripisati velikih napak. Milanič je z aktiviranjem tretjega obrambnega zveznega igralca Pihlerja poskušal, kot je povedal, zapreti in zgostiti sredino ter je prispeval svoj delež presenečenja za tekmeca na domači klopi Eduarda Berizza. Veselje z vidnim izbruhom čustev ob prvem golu je razkrilo, da je Argentinec temeljito in brez kančka podcenjevanja vzel tekmo z Mariborom.

Do prvega gola je vijoličnim tudi zaradi Milaničeve odločitve še uspevalo kljubovati domačim, toda tudi taktično dovršena in solidna moštvena izvedba ni mogla preprečiti posameznikovih izbruhov talenta in znanja. Prvi in drugi gol sta na najbolj krut način razkrila razliko v vsem, v hitrosti, taktični zrelosti in tudi nesramnosti. Edini očitek je, da si nihče od vijoličnih ni drznil »udariti« po nogah tekmeca, da bi preprečil strelski šov Wissama Ben Jeddra in njegovih asistentov.

Staro nogometno pravilo, da si v obrambi lahko čvrst in zanesljiv toliko, kot si lahko nevaren v napadu, je v ospredje porinilo najšibkejši del Maribora v najmočnejšem tekmovalnem razredu. Z enim golom, zvitostjo, disciplino in srečo je še mogoče prelisičiti enakovredne ali za odtenek boljše nasprotnike v kvalifikacijah, proti najmočnejšim pa brez »napada« nimaš nikakršnih možnosti. A velike filozofije ni, Maribor ima napadalce za SNL in tretjo evropsko ligo, za prvo pa le »branilce«, ki veliko tečejo in brez učinka. Simbol tega je za Milaniča nenadomestljivi in pridni Valon Ahmedi – 8 evropskih tekem, 0 golov, 0 asistenc (ena izsiljena enajstmetovka) z neskončno veliko prometa.