Ko zmaga nekoga spravi v jok, to ni več samo igra

Nogomet ima vse, kar potrebuje dober koncert. Ritem. Refren. Barve. Množico, ki v istem trenutku vstane, zavpije in za nekaj sekund diha kot eno telo.

Stadion je oder, igralci so zvezde večera, navijači pa občinstvo, brez katerega predstava ne bi imela pravega smisla. Le da pri nogometu nihče ne pozna konca skladbe.

Morda prav zato o njem v novi epizodi rubrike OFSAJD govori Chantal Severine van Mourik Guštin, direktorica glasbene agencije Sonictribe.

Odraščala je na Nizozemskem, v okolju, kjer nogomet ni bil zgolj športna izbira. Bil je del vsakdana.

Ob koncih tedna je bila pogosto ob igrišču. Nogomet je bil navzoč v družinah, pogovorih, lokalih in na ulicah. Bil je nekaj tako običajnega kot dež, veter ali vprašanje, kaj se bo dogajalo v soboto popoldne.

Potem je prišlo leto 1988.

Nizozemska je postala evropski prvak, dežela pa se je spremenila v morje oranžne barve. Zmaga Ruuda Gullita, Marca van Bastna in nizozemske reprezentance ni ostala na igrišču. Preselila se je na balkone, trge, avtomobile, obraze in oblačila.

Vsi so bili oranžni. In vsi so bili del iste zgodbe.  Takšni trenutki pokažejo, zakaj nogomet nikoli ni samo rezultat. Država se za en večer spremeni v skupnost, sestavljeno iz ljudi, ki se morda sicer ne bi nikoli pogovarjali. Začnejo peti iste pesmi, nositi isto barvo in verjeti v isto moštvo.

Toda množična strast ima tudi drugo stran.

Chantal danes ni več navijačica. Nogometu se celo nekoliko izogiba. Zakaj? Del razloga je osebna zgodba. Nekoč je imela fanta, gorečega navijača Ajaxa. Njegov odnos do kluba ni bil lahkotna simpatija ali družabni ritual. Bil je globok, intenziven in skoraj absoluten. Ko je Ajax zmagal, je jokal.

Za nekoga je to najlepši dokaz pripadnosti. Za drugega opomnik, kako daleč lahko seže identifikacija s klubom, igralci in rezultatom tekme, na katerega sam nima nobenega vpliva. Chantal je v tem trenutku začutila mejo.

Ne zato, ker bi bilo z veseljem ali solzami kaj narobe. Šport se ljudi dotakne prav zato, ker jim dovoli čustva, ki jih v vsakdanjem življenju pogosto skrivajo. Toda ko zmaga tujega moštva postane osebna odrešitev in poraz osebna tragedija, nogomet ni več samo igra. Postane identiteta. Prav ta intenzivnost je za nekatere najlepši del nogometa. Za Chantal pa je bila razlog, da je stopila korak nazaj.

Mundial, evropsko prvenstvo ali veliki klubski večer ustvarijo občutek, da mora ves svet poslušati isto skladbo, si obleči isto barvo. Zveni lepo, a ko nogomet kot čustvo postane tako močno, da zaduši osebno identito, se je morda pred njim bolje nekoliko umakniti.

OFSAJD. Vsi poslušamo isti stadion. Vsak pa v njem sliši nekaj drugega.

V naslednji rubriki Ofsajd se bo o nogometu izrekel Jan Peloza, gost podkasta Supermoč.