Leta vzpona kronali z najbolj cenjeno lovoriko

Natanko deset let se je zasukalo naokrog, odkar se je nogometna Nemčija spraševala, le kaj se za vraga dogaja z reprezentanco. Ta se je junija 2004 na EP osramotila, a odtlej je šla njena pot le še navzgor. Z veliko krono v letošnjem poletju, ko je kot prvo evropsko moštvo osvojilo naslov svetovnih nogometnih prvakov na južnoameriških tleh.

Medtem ko so Angleži pred prvenstvom stare celine na svojem Otoku prepevali o tridesetih letih trpljenja, kolikor je takrat, junija 1996, minevalo od edine reprezentančne lovorike za domovino nogometne igre, je bila pri Nemcih zgodba drugačna. Prav na prvenstvu v Angliji jih je Oliver Bierhoff, zdaj uspešni reprezentančni direktor, z zlatim golom popeljal k lovoriki najboljše izbrane vrste v Evropi. Toda v pričakovanju Brazilije 2014 je bil zdaj spomin na svetovno krono že zelo oddaljen, Nemci je niso osvojili od rimskega julija 1990 in takrat zmage v finalu nad Argentino.

Neučakanost ljudstva, ki iz sobote v soboto polni štadione bundeslige, je bila tako povsem razumljiva. Resda se je »elf« precej pogosteje uvrščal v sklepne boje kot denimo Anglija in Argentina, a šampionska suša je bila predolga.

Polom med konkurenco stare celine 2004 in slovo že po uvodnem krogu tekmovanja pa Nemcev ni pahnil v brezno obupa, temveč je pomenil le opozorilo o nujnih spremembah. Kako naprej? Ni jih bilo malo presenečenih, ko so pri zvezi selektorsko vlogo podelili Jürgnu Klinsmannu, vrsto let priljubljenem napadalcu, a takrat brez izkušenj na klopi. Ob njem je sedel Joachim Löw, rojak iz Baden-Württemberga, najbogatejše nemške zvezne dežele, predstavila sta se tudi Sloveniji ob edinem dosedanjem gostovanju »elfa« pri nas, v Celju, pomladi 2005. Gostje so zmagali z 1:0, Lukas Podolski, takrat še ne dvajsetletni mladenič, je zabil svoj prvi gol za reprezentančno vrsto.

Odtlej pa ni bilo več velikega tekmovanja, na katerem se Nemčija ne bi uvrščala med elitno četverico. Po prvem, poletni pravljici, kot so vzneseni Nemci poimenovali SP doma, leta 2006, se je resda Klinsmann preselil v ameriško domovino svoje soproge, pozneje pa tudi prevzel reprezentanco ZDA, a izjemnega izziva se je lotil Löw, umirjen in študiozen možakar, o čigar učinku je Nemčija dolgo ugibala, a jo je večkrat prepričal o pravi poti.

Redno uvrščanje med četverico je resda potrjevalo kontinuiteto dela, skrbno izbrano selekcijo, tudi naraščajočo moč doma z novimi upi, urejeno infrastrukturo in predvsem ambicioznim Bayernom, med 2010 in 2013 trikrat v finalu lige prvakov, a zdaj je napočil čas za korak več – napad na naslov svetovnih prvakov.

Tako kot leta 1974 jedro z nemškega juga

Jedro moči na igrišču je prihajalo iz uspešnega in bogatega münchenskega kluba in ko je bilo v sedanji enajsterici natanko sedem akterjev z nemškega juga, so mnogi že risali primerjave s prvenstvom 1974, ko je »elf« slavil naslov s šestimi Bavarci in takrat predvsem močno navezo vratar Sepp Maier, kapetan Franz Beckenbauer in prvi strelec Gerd Müller. Pravzaprav je bilo tudi zdaj podobno, le da je pomembnih vlog pri Löwovem moštvu med Bayernovimi akterji še več: v vratih je Manuel Neuer, ob Cristianu Ronaldu in Leu Messiju zdaj kandidat za zlato žogo, kapetan je bil Philipp Lahm, za zmedo med tekmeci v kazenskem prostoru skrbi Thomas Müller, na sredini igrišča zlepa ne zmanjka moči Bastianu Schweinsteigerju in Toniju Kroosu, letošnji Realovi okrepitvi. Za nameček je branilec Jerome Boateng v finalu SP prikazal partijo življenja, zdaj ga omenjajo kot resnega kandidata za prvega temnopoltega kapetana nemške izbrane vrste, Mario Götze pa je zabil gol odločitve v finalu.

A letošnje uspešne poti k lovoriki ne gre pripisati le izjemnemu jedru iz enega kluba, saj so viden delež na igrišču primaknili še drugi akterji: denimo porurski obrambni dvojček Höwedes-Hummels, nekdanja madridska soigralca Mesut Özil (od leta 2013 pri Arsenalu) in Sami Khedira ter kajpak tudi napadalec Miro Klose, ki je na prvenstvu zapisal novi mejnik, še preden se je Nemčija veselila naslova najboljše na svetu: na večni lestvici strelcev SP je s 16. golom prehitel Brazilca Ronalda. Povrhu prav na polfinalni tekmi z brazilsko reprezentanco, ki bo sploh ostala ena najbolj veličastnih v dolgi zgodovini nemške nogometne reprezentance – z zmago proti ponosnim gostiteljem kar s 7:1! Že v 1. polčasu je »elf« petkrat zadel domačo mrežo, častni gol so Brazilci dosegli v končnici, potem ko so zaostajali že z 0:7, o trenutku prejetega gola pa je pred dnevi spregovoril Schweinsteiger v prvem daljšem pogovoru za nemški tisk po SP, in sicer za tednik Focus.

»Najbolj mi je bilo hudo zaradi Manuela v vratih, vedel sem namreč, kako močno si je želel to veličastno predstavo skleniti brez prejetega gola. Zato bi tudi sam raje zmagal z 2:0 kot pa s 7:1,« je poudaril nogometaš, ki ga že domala desetletje označujejo z motorjem tako reprezentančne kot tudi Bayernove igre. Zanj ni izgubljene žoge, pripadnost moštvu je izjemna, po finalnem večeru, ki ga je zapustil poln modric in krepkih udarcev, pa si ga je zapomnil ves nogometni svet. Argentinci si ga ohranjajo še v posebnem spominu, saj je morda dve svoji najboljši predstavi v reprezentančnem dresu prikazal prav proti modro-belim: v četrtfinalu SP 2010 ob nemški zmagi s 4:0 ter v tem finalnem dvoboju, ki ga je Nemčija sklenila z naslovom po Götzejevem golu v podaljšku.

Schweiniju ni žal modric

A pot do dveh velikih tekem z južnoameriškama velesilama ni bila prav preprosta. Resda so jo Nemci odprli prepričljivo proti Portugalski (4:0), toda nadaljevanje z Ganci (2:2) in Američani (1:0) ni bilo tako prepričljivo. Vendar pa je Löw ohranjal mir in četudi ni bilo sanjskih predstav na poti do polfinala (Aližirija 2:1, Francija 1:0), mu nihče ni mogel vzeti, da je s svojim moštvom spet med četverico. Le da je tokrat sledil še posladek.

»Ko si enkrat tako daleč, ti ni žal nobene modrice. Saj ne igraš v finalu SP vsak drugi teden. Ko se ti ponudi priložnost, moraš za pokal garati,« je v pogovoru za Focus strnil misli Schweinsteiger, po prvenstvu in slovesu Lahma od izbrane vrste novi kapetan »elfa«. Star je 30 let, doslej je zbral 108 reprezentančnih nastopov. Lakote po lovorikah zlepa ne bo izgubil, zato že sanja tudi o evropskem naslovu čez dve leti v Franciji. Prav takšne igralce in kapetana pa potrebuje Löw v svojem prepletu germanske racionalnosti in izjemne zavzetosti. In prav po poteh takšnih prvin je Nemčija četrtič stopila na svetovni nogometni vrh.