Mandarićev zbogom, Olimpija, dober dan, Koper
Po županskih volitvah predsednik državnega nogometnega prvaka bliže Bonifiki.
Odpri galerijo
Milan Mandarić (levo) bo imel v hišnem odvetniku bivšega župana in nekoč tudi svojemu tesnemu sodelavcu Franciju Matozu nadležnega tekmeca. FOTO: Blaž Samec/Delo
Vse več slabe volje, nezadovoljstva nad rezultati in previsoki stroški načenjajo potrpljenje Milana Mandarića na položaju predsednika NK Olimpija. Po ligaški zaušnici v Kidričevem je poslovnež včeraj dobil zadoščenje v Kopru. S prestola lokalnega vladarja je sestopil njegov sovražnik Boris Popovič, s čimer so oživele govorice o Mandarićevi poslovni in športni vrnitvi na Obalo.
Premikanja figur na Olimpijini šahovnici bodo odslej v močni povezavi z načrti Mandarića na Obali, na kateri je ameriški poslovnež srbskega rodu tudi začel slovensko poglavje na športnem in poslovnem bojišču.
A najprej v glavno mesto, kjer je predsednik spet razpet med dejanskim stanjem in tistim, ki bi ga rad želel. Dvomesečno idilo pod taktirko trenerja Zorana Barišića so načeli slabši izidi in predvsem predsednikov spor z igralci v zvezi z izplačilom nagrade za naslov državnega prvaka. Igralci naj bi si razdelili približno pol milijona evrov v enkratnem izplačilu, s čimer pa se Mandarić zaradi povečanih stroškov in dragega ustroja, ki na letni ravni stane že skoraj 10 milijonov evrov, ni strinjal. Ponudil jim je izplačilo v dveh obrokih, česar pa igralci, med katerimi ni malo tistih z mesečno plačo višjo od 8000 evrov, niso sprejeli. Češ da morajo poravnati kreditne obveznosti ...
Mandarićev odziv je bil oster, napovedal je korenito rezanje stroškov in novo igralsko čistko. Prav tako je razmerja sil znotraj moštva močno porušilo predsednikovo najetje zagrebške okrepitve v organizacijskem ustroju Fabijana Komljenovića. Nekdanji nogometaš Dinama, Rijeke, Zagreba, Schalkeja ... je v Ljubljano prišel, da bi oblikoval strokovno piramido kluba, na vrhu katere ne sedi mož po njegovem okusu: Barišić.
Znano je, da je eden od Mandarićevih domicilov slovenska Obala in da je bil v preteklosti že pomemben člen nogometnih uspehov Kopra. Ko se je poslovni spor s Popovičem v zvezi z zemljiščem preselil še v nogometni klub, se je začel tudi pogrom koprskega kluba. Ta je namesto v ligi prvakov, kot je napovedoval Popovič, končal s selitvijo v najnižjo tekmovalno raven in nategom upnikov. Med njimi je bil z dobrim milijonom evrov največji prav Mandarić. Popovič se je poskušal reševati z vsemi žavbami, tudi s preoblikovanjem kluba od NK do FC do izmišljene klubske maskote v podobi kozlička.
Mandarićev vstop v koprsko nogometno zgodbo bržčas ne bo takojšen. Najprej bo predsednik moral pripraviti teren za kolikor toliko spodoben – gotovo pa ne bo povsem brez posledic – umik iz Olimpije (beri poceniti ustroj in morda najti novega vlagatelja), potem bi lahko sprožil »revolucijo« na obali. Na vsak način novi lokalni vladi ni v interesu, da bi nogometni klub in tudi šport nasploh nazadovala pod njenim vladanjem.
Premikanja figur na Olimpijini šahovnici bodo odslej v močni povezavi z načrti Mandarića na Obali, na kateri je ameriški poslovnež srbskega rodu tudi začel slovensko poglavje na športnem in poslovnem bojišču.
A najprej v glavno mesto, kjer je predsednik spet razpet med dejanskim stanjem in tistim, ki bi ga rad želel. Dvomesečno idilo pod taktirko trenerja Zorana Barišića so načeli slabši izidi in predvsem predsednikov spor z igralci v zvezi z izplačilom nagrade za naslov državnega prvaka. Igralci naj bi si razdelili približno pol milijona evrov v enkratnem izplačilu, s čimer pa se Mandarić zaradi povečanih stroškov in dragega ustroja, ki na letni ravni stane že skoraj 10 milijonov evrov, ni strinjal. Ponudil jim je izplačilo v dveh obrokih, česar pa igralci, med katerimi ni malo tistih z mesečno plačo višjo od 8000 evrov, niso sprejeli. Češ da morajo poravnati kreditne obveznosti ...
Mandarićev odziv je bil oster, napovedal je korenito rezanje stroškov in novo igralsko čistko. Prav tako je razmerja sil znotraj moštva močno porušilo predsednikovo najetje zagrebške okrepitve v organizacijskem ustroju Fabijana Komljenovića. Nekdanji nogometaš Dinama, Rijeke, Zagreba, Schalkeja ... je v Ljubljano prišel, da bi oblikoval strokovno piramido kluba, na vrhu katere ne sedi mož po njegovem okusu: Barišić.
Boris Popovič ni izgubil le na županskih volitvah, marveč tudi na nogometnem igrišču. FOTO: Boris Šuligoj/Delo
Znano je, da je eden od Mandarićevih domicilov slovenska Obala in da je bil v preteklosti že pomemben člen nogometnih uspehov Kopra. Ko se je poslovni spor s Popovičem v zvezi z zemljiščem preselil še v nogometni klub, se je začel tudi pogrom koprskega kluba. Ta je namesto v ligi prvakov, kot je napovedoval Popovič, končal s selitvijo v najnižjo tekmovalno raven in nategom upnikov. Med njimi je bil z dobrim milijonom evrov največji prav Mandarić. Popovič se je poskušal reševati z vsemi žavbami, tudi s preoblikovanjem kluba od NK do FC do izmišljene klubske maskote v podobi kozlička.
Mandarićev vstop v koprsko nogometno zgodbo bržčas ne bo takojšen. Najprej bo predsednik moral pripraviti teren za kolikor toliko spodoben – gotovo pa ne bo povsem brez posledic – umik iz Olimpije (beri poceniti ustroj in morda najti novega vlagatelja), potem bi lahko sprožil »revolucijo« na obali. Na vsak način novi lokalni vladi ni v interesu, da bi nogometni klub in tudi šport nasploh nazadovala pod njenim vladanjem.
