Manjkal bo nepravi čapac
Slovenska nogometna reprezentanca je v kvalifikacijah za EP pogrešala Kevina Kampla, od katerega sta prehitro dvignila roke selektor in Nogometna zveza Slovenije.
Odpri galerijo
Res je drugačen Kevin Kampl, a drugačen in boljši od drugih je tudi na igrišču. FOTO: Instagram Kevin Kampl
Slovenski kvalifikacijski zdrs pri uvrstitvi na evropsko prvenstvo v nogometu ni bil nepričakovan, toda pustil je veliko neznank. Lahko bi se zasukalo drugače, s sanjskim novembrskim zaključkom, ki je Sloveniji doslej prinesel vsa velika tekmovanja – dvakrat svetovno prvenstvo in enkrat evropsko, pa tudi dva padca na zadnji oviri. V seštevku je Slovenija v 25 letih kvalifikacij za velika tekmovanja rezultatsko iztržila zelo veliko glede na njen vložek.
Bodimo iskreni, Matjaž Kek je iz moštva, ki ga je imel na voljo (oziroma ga je sestavil), izvlekel maksimum. Za kaj več bi moral odstopiti tudi od svojega prepričanja ali načela, o katerem javnost ne ve prav veliko.
O njem ne bi preveč polemiziral, če se ne bi izdal kar selektor sam, ko je pojasnjeval, da je poskušal doseči vrnitev Kevina Kampla s pomočjo najmočnejšega aduta, predsednika Evropske nogometne zveze Aleksandra Čeferina. Ampak tudi največja nogometna avtoriteta ni imela sreče v prepričevanju nemškega Pohorca, da bi preklical svoj reprezentančni umik.
Kek je ob vrnitvi na selektorski stolček popihal na dušo navijačem, da bo njegov najmočnejši adut pri nagovarjanju »spornih« mož (Jana Oblaka, Kevina Kampla) odprta in iskrena komunikacija. Govorniško spretni in ušesom prijetni Kek se ni srečal s Kevinom (z Janom se je), ker je imel še nerazčiščene grehe iz preteklosti in pred njim ni želel omajati svoje avtoritete.
Zato je nadenj raje poslal Čeferina, a tudi prvi mož Uefe ni bil uspešen. V tej igri egov je najkrajšo potegnila slovenska reprezentanca. In tudi selektor, ki je mislil, da bo samo z Janom dobil, kar je želel, nazadnje pa je najbolj pogrešal hitrost, ustvarjalnost, nepredvidljivost po malem svojeglavega Kevina. Ki je imel povrhu smolo, da ga, prej, niso medse najbolje sprejeli nestorji v moštvu, potem pa mu pri izboljšanju njegove popačene javne podobe niso prav nič pomagali niti pri Nogometni zvezi Slovenije. Samo zato, ker je veljal za nepravega čapca, nemškega, z drugačnimi uličnimi navadami. Iz slušalk je bilo namreč slišati drugačno popularno glasbo, kot so je bili vajeni »ta pravi« čapci.
V vsaki resni analizi igre in selekcije slovenske reprezentance bi moralo biti z debelo podčrtano ime Kevina Kampla. Njegove igralske značilnosti in sposobnosti so tako močno nepogrešljive, kot bi bile od Josipa Iličića. Kakšna bi bila Slovenija brez »Jojota«, si raje ne zamišljam, kako je brez Kevina, ki je, mimogrede, prišel v najboljša nogometna leta in je še vedno slovenski nogometaš z najdražjim prestopom (20 milijonov evrov), je bilo vidno vsem.
Skrb vzbuja dejstvo, da se bo slovenska reprezentanca brez igralca Kamplovega kova približala eksotom iz najnižjega kakovostnega razreda evropskega nogometa. Tistemu, ki se mu je s preoblikovanjem skupin za naslednjo ligo narodov srečno izognila.
Bodimo iskreni, Matjaž Kek je iz moštva, ki ga je imel na voljo (oziroma ga je sestavil), izvlekel maksimum. Za kaj več bi moral odstopiti tudi od svojega prepričanja ali načela, o katerem javnost ne ve prav veliko.
O njem ne bi preveč polemiziral, če se ne bi izdal kar selektor sam, ko je pojasnjeval, da je poskušal doseči vrnitev Kevina Kampla s pomočjo najmočnejšega aduta, predsednika Evropske nogometne zveze Aleksandra Čeferina. Ampak tudi največja nogometna avtoriteta ni imela sreče v prepričevanju nemškega Pohorca, da bi preklical svoj reprezentančni umik.
Kek je ob vrnitvi na selektorski stolček popihal na dušo navijačem, da bo njegov najmočnejši adut pri nagovarjanju »spornih« mož (Jana Oblaka, Kevina Kampla) odprta in iskrena komunikacija. Govorniško spretni in ušesom prijetni Kek se ni srečal s Kevinom (z Janom se je), ker je imel še nerazčiščene grehe iz preteklosti in pred njim ni želel omajati svoje avtoritete.
V vsaki resni analizi igre in selekcije slovenske reprezentance bi moralo biti z debelo podčrtano ime nogometaša z najdražjim prestopom.
Zato je nadenj raje poslal Čeferina, a tudi prvi mož Uefe ni bil uspešen. V tej igri egov je najkrajšo potegnila slovenska reprezentanca. In tudi selektor, ki je mislil, da bo samo z Janom dobil, kar je želel, nazadnje pa je najbolj pogrešal hitrost, ustvarjalnost, nepredvidljivost po malem svojeglavega Kevina. Ki je imel povrhu smolo, da ga, prej, niso medse najbolje sprejeli nestorji v moštvu, potem pa mu pri izboljšanju njegove popačene javne podobe niso prav nič pomagali niti pri Nogometni zvezi Slovenije. Samo zato, ker je veljal za nepravega čapca, nemškega, z drugačnimi uličnimi navadami. Iz slušalk je bilo namreč slišati drugačno popularno glasbo, kot so je bili vajeni »ta pravi« čapci.
Matjaž Kek je šel v kvalifikacije za EP brez edinega Slovenca v bundesligi, s katerim bi bil cilj bliže uresničitvi. FOTO: Reuters
V vsaki resni analizi igre in selekcije slovenske reprezentance bi moralo biti z debelo podčrtano ime Kevina Kampla. Njegove igralske značilnosti in sposobnosti so tako močno nepogrešljive, kot bi bile od Josipa Iličića. Kakšna bi bila Slovenija brez »Jojota«, si raje ne zamišljam, kako je brez Kevina, ki je, mimogrede, prišel v najboljša nogometna leta in je še vedno slovenski nogometaš z najdražjim prestopom (20 milijonov evrov), je bilo vidno vsem.
Skrb vzbuja dejstvo, da se bo slovenska reprezentanca brez igralca Kamplovega kova približala eksotom iz najnižjega kakovostnega razreda evropskega nogometa. Tistemu, ki se mu je s preoblikovanjem skupin za naslednjo ligo narodov srečno izognila.
