Mariboru v uteho: Dinamovi rekordi ostajajo

Ljubljana – Ljudski vrt je stresel orkan Liverpool, toda dotrajana zahodna tribuna se ni zrušila. Na njej še vedno sedijo že pošteno sivolase vijolične legende, ki podobnega nogometnega večera, kot so mu bile priča v torek, še niso doživele.

Takšnega enosmernega prometa dotlej niso doživeli ali videli tudi drugi gledalci na štadionu ali pred teve zasloni, toda komu mar, kar je bilo. Mariborski nogometni tabor na čelu s strokovnim štabom si po prepričljivi lekciji prvič v sezoni tako razigranih in učinkovitih rdečih ter vidno nabrušenega Nemca na trenerskem stolčku – Jürgen Klopp je vso tekmo spremljal na nogah in si je tudi zavoljo pobalinskih cinizmov športnega direktorja Zlatka Zahovića dal nekaj duška – ne sme privoščiti daljšega glavobola. Kar je bilo, je bilo, zdaj je pomembno samo, kaj bo. Pred povratnim dvobojem na Anfieldu 1. novembra, zadnjim gostovanjem v Moskvi (21. novembra) in zaključnim dejanjem evroligaške sezone, 6. decembra v Ljudskem vrtu proti Sevilli, pa Maribor čaka še nekaj neprijetnih domačih nalog – s prvim težjim gostovanje v Domžalah, 28. t. m. Medtem ko bo sobotna ligaška tekma z Ankaranom pod Kalvarijo za vse kot obisk nokavtirancev v termalnem zdravilišču.

Naslajanja nad drugim najvišjim evropskim porazom z 0:7 si Mariborčani, ki so v vsem, kar sestavlja celovito nogometno moštvo, v debelem minusu proti tekmecem, vendarle niso zaslužili. Iz rezultatskega zornega kota je bil polom Seville v Moskvi (1:5) še mnogo hujši in bi lahko bil celo usoden za andaluzijsko zasedbo, ki je bila v dvoboju z Mariborom vsaj polovično »liverpoolska« in z drugega planeta. Kar pomeni: še vedno odlična.

Za Mariborčane je bil moskovski razplet bolj boleč iz tekmovalnega zornega kota. Po prvi tekmi, ko je Spartak reševal kožo v Ljudskem vrtu in je bilo slutiti, da bo v Moskvi za vijolične še ena tekma leta, so se načrti in možnosti povsem sesuli. Tekmovalnemu Mariboru in njegovemu ambicioznemu nastopanju v javnosti je ruski prvak z zmago proti Sevilli tako rekoč odvzel možnosti za morebitno senzacijo. Tretje mesto je dosegljivo le še s pomočjo znanstvene fantastike, lahko pa jo Maribor še komu zagode. A obstaja tudi neprijetni scenarij z novimi negativnimi rekordi v ligi prvakov. K sreči ni več bojazni, da bi se znašel v skupini najslabših klubov, ki niso osvojili niti točke v skupinskem delu tekmovanja (Dinamo Zagreb, Brugge), ali niso zabili gola (Dinamo Z. v lanski sezoni z bilanco šestih porazov in razliko v golih 0:15!). Težko je tudi verjeti, da bi Maribor lahko v naslednjih treh tekmah prejel 15 golov in prekosil dosedanji rekordni dosežek beloruskega Bateja (2014/15) ter varšavske Legije (2016/17), ki sta prejela 24 golov v skupinskem delu tekmovanja.

Za Milaniča in kar vso slovensko strokovno srenjo je zelo pomembno, da so v dvoboju neeankih moštev videli in prepoznali razliko v vsebini (slejkoprej, bolje pa, da čimprej in tudi za ceno koraka ali dveh nazaj se bo treba korenito zasukati k selekciji hitrosti) nemočnega ter razglašanega vijoličnega orkestra in rdečega z vrhunskimi solisti. Ta se je močno razlikovala tudi od tiste v Moskvi, kjer je bila Sevilla boljša v vseh statističnih kazalcih (posest žoge 58:42, strelih 17:13, kotih 9:0), le v danih golih še zdaleč ne.

Nemara je bila ocena enega od največjih krivcev ali osmoljencev iz domačega tabora Marka Šulerja celo najbolj realna. »Bili smo preveč spoštljivi, igrali smo s premalo žara. O moči Liverpoola smo vedeli vse, rezultat je posledica Maribora. Lahko govorimo o milijonih, toda mi nismo bili na ustrezni ravni. Vzroke je treba iskati pri nas in ne pri Liverpoolu,« je črto čez tekmo, ki jo bo težko pozabiti, potegnil 34-letni Korošec, ki se bo moral posvetiti temeljitejšem zdravljenju močno načetega gležnja.