Milaniča ne razumem, vedno smo na voljo
Predsednik Zveze nogometnih sodnikov Slovenije Vlado Šajn o očitkih o sojenju v SNL in uvedbi video nadzora.
Odpri galerijo
Navijaštva med slovenskimi sodniki ni, ker si vsak želi napredovati, zatrjuje vodja izobraževanja sodnikov pri UEFA Vlado Šajn. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Minula dva tedna so na slovenskem prvoligaškem nogometnem prizorišču zaznamovale tudi ostre polemike o sojenju. Puščice proti sodnikom so izstrelili iz mariborskega kluba, pridružil se jim je tudi domžalski. O tem, ali so bile kritike utemeljene, in drugih sodniških zadevah je v pogovoru za Delo govoril prvi mož Zveze nogometnih sodnikov Slovenije Vlado Šajn.
O vzgibih, zakaj so se pri Mariboru odzvali tako, kot so se, raje ne bi govoril. Delno jih razumem, ker so s preusmerjanjem pozornosti zaščitili igralce in skrili razočaranje po porazu. Če se osredotočim izključno na način predstavitve skrbno izbranih in enostranskih spornih odločitev, komunikacijo in obtožbe, pa je sodniška vest čista. Eno so napake, drugo pa izpostavljeni prirejeni sporni primeri. Toda prepričanih se ne da prepričati. Težko se argumentirano pogovarjamo, če ne sprejemajo drugih argumentov.
Za spor ali odkrit pogovor sta potrebna dva. Klubi se pritožujejo le takrat, ko naj bi šlo nekaj narobe. Ampak v tem niso nič drugačni, kot so klubi v drugih državah. Tudi naša sodniška organizacija se drži ustaljenih pravil, da je vidna in slišna čim manj. Razen takrat, ko je treba kaj obrazložiti ali pojasniti. Ne vidim potrebe, da bi se preveč srečevali in oglaševali. Naša naloga je, da zagotavljamo regularnost.
Izjav, kakršno je dal eden od nekdanjih sodnikov, pomočnik, enostavno ne morem komentirati. Ker je nekompetenten in navijač kluba, česar ni skrival niti takrat, ko je še sodil in na tekme hodil v njegovem dresu. Sicer se zavedam, da tudi sodniki simpatizirajo s kakšnim klubom, toda ko enkrat stopijo na igrišče, vidijo le dve moštvi. Težko si predstavljam, da bi namerno delali napake. Zatrjujem, da navijaštva ni, ker vsak sodnik želi napredovati.
Enostavno jih ne komentiramo. Ker se napak zavedamo in jih ne rešujemo pred očmi drugih. Predvsem se ne odzivamo prehitro, marveč jih najprej temeljito pregledamo in ocenimo z več zornih kotov. In nikoli ne obtožujemo, ker za napako vedno obstaja vzrok.
Nekaj bo na tem, ampak naše vodilo je, da mora biti odnos korekten. In pri njem vztrajam, pri čemer mora biti vzpostavljeno obojestransko spoštovanje. Morda bi bilo najbolje, če bi tako rekoč vso komunikacijo lahko snemali. Tu pa gre že za tehnične zmožnosti.
Odgovoril bom z vprašanjem. Mar veste, koliko klubov je med sezono izrazilo željo, da bi jim posredovali informacije, jih seznanili z njimi in jih predstavili? Ali da bi jim pojasnili zanje sporne sodniške odločitve? Niti eden. Za takšne stvari imamo vedno odprta vrata in rade volje prisluhnemo ter pomagamo. Pred sezono je sicer že običaj, da obiščemo klube, jim predstavimo nove sodniške smernice, pravila in trende. Klubom skušamo ponuditi vse, kar vemo in kar morajo vedeti. Milaničeva pripomba mi je zato še toliko bolj nerazumljiva, ker je bil odziv klubov na način obveščanja pred sezono zelo pozitiven. Šli smo jim tako naproti, da jih zdaj obiskujemo, medtem ko smo prej imeli skupna srečanja. Vse klube pozivam: če potrebujejo, kakšno informacijo ali pojasnilo, smo jim na voljo.
Kritiko o lokalni pripadnosti in s tem pomislekih o poštenosti sodnika razumem, zaradi česar smo že, da bi se izognili neprijetnostim, sprejeli odločitev, da naj za vrati ne sodijo sodniki iz istega mesta. Druga nima zveze in je povezana z razvojno politiko. Že prej smo načrtovali, da dobijo priložnost tudi mlajši, ki potrebujejo izkušnje, da bi lahko brez večjih težav nadomestili starejše kolege.
Na splošno je v odlični, kar je vidno tudi na mednarodnem prizorišču, na katerem so naši sodniki zelo cenjeni. Doma nam gre prav tako dobro od rok, smo urejena in stabilna zveza, ki z inštruktorji in kontrolorji vred šteje malo čez tisoč članov. Sodnikov je dovolj. Manjša slabost je, da jih v kakšni regiji ni zadosti. Ruska, na primer, jih premore komaj 6000, nemška kar 80.000. Nogometne navijače najbrž najbolj zanima, koliko šteje moštvo glavnih sodnikov za 1. SNL. Šestnajst! Razporejeni so po kakovosti, višje uvrščeni oziroma boljši sodijo več tekem. Selekcija je zelo ostra in ne dopušča, da bi se nekdo naključno prebil v najkakovostnejšo skupino. Nihče ne more preskočiti razreda, lahko le hitreje napreduje. Proračun znaša približno 350.000 evrov in v veliki večini ga krijejo sredstva iz UEFA in FIFA. Za krovno organizacijo ZNSS ne predstavlja visokega stroška.
Pomoč tehnologije je neizbežna, toda njena uveljavitev je izjemno zahteven denarni in logistični projekt, ki mu Slovenija še ni povsem kos. Vsekakor je VAR bliže kot na primer tehnologija golove črte. Te bržkone še vrsto let ne bo mogoče uporabljati v slovenski ligi, ker je predraga.
Ker ni samo tehnično zahteven projekt, marveč tudi človeško. Nad VAR bedita FIFA in Mednarodni odbor za nogometna pravila (IFAB), ki izdaja sodniške licence in je tudi projektni izvajalec. Damir Skomina, ki je VAR uporabljal že na SP v Rusiji, jo že ima, Matej Jug in Slavko Vinčić sta v obdobju pridobivanja. Se pravi, da je treba najprej usposobiti dovolj sodnikov, da bi prejeli sodniško licenco, potem se je treba povezati z nosilci televizijskih pravic in še vrsto drugih zelo, zelo zahtevnih stvari je, ki jih je treba izpeljati, da bi lahko izvedli tako kompleksen projekt.
Slej ko prej ga bomo sprejeli tudi v Sloveniji, ker gre nazadnje tudi za podobo lige, države. Mislim, da bi se v Sloveniji sodniki lahko usposobili v enem letu. Ampak oni predstavljajo lažji del, zahtevnejši je tehnični in finančni. Vsako igrišče bi potrebovalo najmanj sedem kamer, potem se je treba odločiti, kje bo središče VAR; na štadionu ali v enemu od mest ali v reportažnem avtomobilu. Za eno tekmo bi potrebovali najmanj šest sodnikov, štirje bi bili na igrišču, dva v sobi VAR, plus tehnik ali dva, ki imata pod nadzorom kamere in tekmo ter morata biti zares usposobljena in razumeti nogomet, da bi se izognili še večjim težavam. Sodnikov izza vrat ne bi bilo več. Ustrezna tehnološka priprava je najdražji del VAR, a ko je ta enkrat sklenjena, so stroški nižji. Razumljivo je, da bosta, če bo prišlo do uveljavljanja VAR v vseh ligah in na vseh reprezentančnih tekmah, večji del stroškov pokrila UEFA in FIFA.
Prva in najpomembnejša je, da ima tudi VAR omejitve in da v največji možni meri razrešuje samo najbolj škandalozne odločitve. Na splošno sodnikom ne bo pretirano olajšal delo, celo več, sodniki v nadzornih sobah bodo pod strahovitim pritiskom. Italijanski kolega Gianluca Rocchi mi je povedal, da so 'nadzorniki' psihološko silno obremenjeni in da je njihova tekma izjemno naporna. Ves čas morajo biti popolnoma zbrani in vsako sporno akcijo morajo podrobno pregledati z vseh možnih zornih kotov. Zato naj si navijači ne delajo iluzij, da bo VAR rešil čisto vse. Statistika v teh ligah tudi razkriva, da se VAR uporabi le enkrat na tri tekme. Ne trikrat, štirikrat na tekmo.
Protokol je glede tega kar jasen. Pregleduje se akcije, ki se končajo z golom. Na primer, če je bil dosežen iz ofsajda ali je bil prej storjen prekršek. Gleda se prekrške za kazenski strel, za neposreden rdeči karton ali za napačno osebo. Če je bil kaznovan pravi igralec. Ne more se gledati prekršek za rumeni karton, enako tudi za drugega. Za sodnika VAR je zelo pomembno, da bo glavnega sodnika obvestil takrat, ko bo jasno in očitno, da gre za prekršek.
Mariborska novinarska konferenca po velikem derbiju v Ljudskem vrtu, v katerem je Olimpija premagala Maribor, je močno odmevala v javnosti. Očitkom iz vijoličnega tabora o premišljenih sodniških napakah, njihovih kompenzacijah, favoriziranju Olimpije, ošabnosti sodnikov ni bilo konca. Kako ste slišali opozorila mariborskega kluba?
O vzgibih, zakaj so se pri Mariboru odzvali tako, kot so se, raje ne bi govoril. Delno jih razumem, ker so s preusmerjanjem pozornosti zaščitili igralce in skrili razočaranje po porazu. Če se osredotočim izključno na način predstavitve skrbno izbranih in enostranskih spornih odločitev, komunikacijo in obtožbe, pa je sodniška vest čista. Eno so napake, drugo pa izpostavljeni prirejeni sporni primeri. Toda prepričanih se ne da prepričati. Težko se argumentirano pogovarjamo, če ne sprejemajo drugih argumentov.
Marsikatera kritika je bila v nekaterih delih verjetno upravičena, pri čemer nogometno javnost ali navijače moti neodzivnost sodniške organizacije. Ki da ne sliši ali ne razume pozivov.
Za spor ali odkrit pogovor sta potrebna dva. Klubi se pritožujejo le takrat, ko naj bi šlo nekaj narobe. Ampak v tem niso nič drugačni, kot so klubi v drugih državah. Tudi naša sodniška organizacija se drži ustaljenih pravil, da je vidna in slišna čim manj. Razen takrat, ko je treba kaj obrazložiti ali pojasniti. Ne vidim potrebe, da bi se preveč srečevali in oglaševali. Naša naloga je, da zagotavljamo regularnost.
Pa jo? Celo iz sodniških vrst je bilo slišati o navijaštvu sodnikov in podzavestnem favoriziranju klubov, za katere navijajo.
Izjav, kakršno je dal eden od nekdanjih sodnikov, pomočnik, enostavno ne morem komentirati. Ker je nekompetenten in navijač kluba, česar ni skrival niti takrat, ko je še sodil in na tekme hodil v njegovem dresu. Sicer se zavedam, da tudi sodniki simpatizirajo s kakšnim klubom, toda ko enkrat stopijo na igrišče, vidijo le dve moštvi. Težko si predstavljam, da bi namerno delali napake. Zatrjujem, da navijaštva ni, ker vsak sodnik želi napredovati.
O napakah v sodniški organizaciji pred javnostjo sicer neradi polemizirate. Zakaj?
Enostavno jih ne komentiramo. Ker se napak zavedamo in jih ne rešujemo pred očmi drugih. Predvsem se ne odzivamo prehitro, marveč jih najprej temeljito pregledamo in ocenimo z več zornih kotov. In nikoli ne obtožujemo, ker za napako vedno obstaja vzrok.
Kako odgovarjate na očitke, da so sodniki do igralcev preveč nesramni, ošabni in nespoštljivi?
Nekaj bo na tem, ampak naše vodilo je, da mora biti odnos korekten. In pri njem vztrajam, pri čemer mora biti vzpostavljeno obojestransko spoštovanje. Morda bi bilo najbolje, če bi tako rekoč vso komunikacijo lahko snemali. Tu pa gre že za tehnične zmožnosti.
Ali so klubi sploh ustrezno obveščeni o sodniških merilih, pravilih, trendih? Trener Maribora Darko Milanič je dejal, da ga moti, ker je precej stvari nejasnih.
Odgovoril bom z vprašanjem. Mar veste, koliko klubov je med sezono izrazilo željo, da bi jim posredovali informacije, jih seznanili z njimi in jih predstavili? Ali da bi jim pojasnili zanje sporne sodniške odločitve? Niti eden. Za takšne stvari imamo vedno odprta vrata in rade volje prisluhnemo ter pomagamo. Pred sezono je sicer že običaj, da obiščemo klube, jim predstavimo nove sodniške smernice, pravila in trende. Klubom skušamo ponuditi vse, kar vemo in kar morajo vedeti. Milaničeva pripomba mi je zato še toliko bolj nerazumljiva, ker je bil odziv klubov na način obveščanja pred sezono zelo pozitiven. Šli smo jim tako naproti, da jih zdaj obiskujemo, medtem ko smo prej imeli skupna srečanja. Vse klube pozivam: če potrebujejo, kakšno informacijo ali pojasnilo, smo jim na voljo.
Na dve kritiki ste se že odzvali. Pomočnika izza vrat naj ne bi več prihajala iz istega mesta kot kluba. Več priložnosti so dobili tudi drugi, mlajši in manj uveljavljeni sodniki.
Kritiko o lokalni pripadnosti in s tem pomislekih o poštenosti sodnika razumem, zaradi česar smo že, da bi se izognili neprijetnostim, sprejeli odločitev, da naj za vrati ne sodijo sodniki iz istega mesta. Druga nima zveze in je povezana z razvojno politiko. Že prej smo načrtovali, da dobijo priložnost tudi mlajši, ki potrebujejo izkušnje, da bi lahko brez večjih težav nadomestili starejše kolege.
V kakšni formi je sodniška organizacija?
Na splošno je v odlični, kar je vidno tudi na mednarodnem prizorišču, na katerem so naši sodniki zelo cenjeni. Doma nam gre prav tako dobro od rok, smo urejena in stabilna zveza, ki z inštruktorji in kontrolorji vred šteje malo čez tisoč članov. Sodnikov je dovolj. Manjša slabost je, da jih v kakšni regiji ni zadosti. Ruska, na primer, jih premore komaj 6000, nemška kar 80.000. Nogometne navijače najbrž najbolj zanima, koliko šteje moštvo glavnih sodnikov za 1. SNL. Šestnajst! Razporejeni so po kakovosti, višje uvrščeni oziroma boljši sodijo več tekem. Selekcija je zelo ostra in ne dopušča, da bi se nekdo naključno prebil v najkakovostnejšo skupino. Nihče ne more preskočiti razreda, lahko le hitreje napreduje. Proračun znaša približno 350.000 evrov in v veliki večini ga krijejo sredstva iz UEFA in FIFA. Za krovno organizacijo ZNSS ne predstavlja visokega stroška.
Kot vodja izobraževanja sodnikov pri UEFA ste prav gotovo seznanjeni z načrti o uvedbi nadzora s pomočjo video tehnologije. Anglija se je kot zadnja od velike peterice držav odločila, da bo v naslednji sezoni začela uporabljati VAR. Kakšne so možnosti za uporabo video nadzora v Sloveniji?
Pomoč tehnologije je neizbežna, toda njena uveljavitev je izjemno zahteven denarni in logistični projekt, ki mu Slovenija še ni povsem kos. Vsekakor je VAR bliže kot na primer tehnologija golove črte. Te bržkone še vrsto let ne bo mogoče uporabljati v slovenski ligi, ker je predraga.
Napak se zavedamo in jih ne rešujemo pred očmi drugih. Predvsem se ne odzivamo prehitro.
V čem je VAR tako zahteven in še vedno nedorečen?
Ker ni samo tehnično zahteven projekt, marveč tudi človeško. Nad VAR bedita FIFA in Mednarodni odbor za nogometna pravila (IFAB), ki izdaja sodniške licence in je tudi projektni izvajalec. Damir Skomina, ki je VAR uporabljal že na SP v Rusiji, jo že ima, Matej Jug in Slavko Vinčić sta v obdobju pridobivanja. Se pravi, da je treba najprej usposobiti dovolj sodnikov, da bi prejeli sodniško licenco, potem se je treba povezati z nosilci televizijskih pravic in še vrsto drugih zelo, zelo zahtevnih stvari je, ki jih je treba izpeljati, da bi lahko izvedli tako kompleksen projekt.
Koliko časa bi potrebovali za uveljavitev VAR v Sloveniji?
Slej ko prej ga bomo sprejeli tudi v Sloveniji, ker gre nazadnje tudi za podobo lige, države. Mislim, da bi se v Sloveniji sodniki lahko usposobili v enem letu. Ampak oni predstavljajo lažji del, zahtevnejši je tehnični in finančni. Vsako igrišče bi potrebovalo najmanj sedem kamer, potem se je treba odločiti, kje bo središče VAR; na štadionu ali v enemu od mest ali v reportažnem avtomobilu. Za eno tekmo bi potrebovali najmanj šest sodnikov, štirje bi bili na igrišču, dva v sobi VAR, plus tehnik ali dva, ki imata pod nadzorom kamere in tekmo ter morata biti zares usposobljena in razumeti nogomet, da bi se izognili še večjim težavam. Sodnikov izza vrat ne bi bilo več. Ustrezna tehnološka priprava je najdražji del VAR, a ko je ta enkrat sklenjena, so stroški nižji. Razumljivo je, da bosta, če bo prišlo do uveljavljanja VAR v vseh ligah in na vseh reprezentančnih tekmah, večji del stroškov pokrila UEFA in FIFA.
Kakšne so izkušnje v najmočnejših ligah v Italiji, Španiji, Nemčiji in Franciji?
Prva in najpomembnejša je, da ima tudi VAR omejitve in da v največji možni meri razrešuje samo najbolj škandalozne odločitve. Na splošno sodnikom ne bo pretirano olajšal delo, celo več, sodniki v nadzornih sobah bodo pod strahovitim pritiskom. Italijanski kolega Gianluca Rocchi mi je povedal, da so 'nadzorniki' psihološko silno obremenjeni in da je njihova tekma izjemno naporna. Ves čas morajo biti popolnoma zbrani in vsako sporno akcijo morajo podrobno pregledati z vseh možnih zornih kotov. Zato naj si navijači ne delajo iluzij, da bo VAR rešil čisto vse. Statistika v teh ligah tudi razkriva, da se VAR uporabi le enkrat na tri tekme. Ne trikrat, štirikrat na tekmo.
Kakšne so sploh pristojnosti nadzornih sodnikov?
Protokol je glede tega kar jasen. Pregleduje se akcije, ki se končajo z golom. Na primer, če je bil dosežen iz ofsajda ali je bil prej storjen prekršek. Gleda se prekrške za kazenski strel, za neposreden rdeči karton ali za napačno osebo. Če je bil kaznovan pravi igralec. Ne more se gledati prekršek za rumeni karton, enako tudi za drugega. Za sodnika VAR je zelo pomembno, da bo glavnega sodnika obvestil takrat, ko bo jasno in očitno, da gre za prekršek.
