Na vrhu Celjani, na dnu Mourinho, Nemcem ne pomaga niti aspirin

Dekadentna filozofija je vse manj vzdržna in vse bolj neuspešna, pri čemer to ne velja le za upehano zahodno družbo, pač pa tudi v nogometu, kjer gre slabo predvsem klubom, ki stavijo na moč in obrambo. Atletico Madrid je nemočno opazoval strelske vaje topničarjev v Londonu (0:4), Napoli v Eindhovnu (2:6), Olympiakos je razbila Barcelona (1:6).

V tem kontekstu prebiva v posebni kategoriji Jose Mourinho. Potem ko je moral zapustiti Fenerbahče, zdaj kotira na dnu lige prvakov s slovito Benfico (0-0-3), četudi je prišel v Lizbono kot mesija.

Pri tem ne gre (le) za razliko v finančni zmogljivosti med klubi, kot bi želeli prikazati nekateri komentatorji, saj večji proračun nikomur v nogometu ne zagotavlja uspešnosti. Da ti omogoča realne ambicije za skok na vrh, je nekaj drugega, in seveda drži, toda brez znanja, poguma in naposled sreče ni mogoče splezati na nogometni Mont Blanc.

To vedo v tujini in pri nas – tudi Arabci v Parizu in Manchestru so morali biti potrpežljivi kljub neomejenim finančno-kadrovskim resursom, Jocu Pečečniku pa je nekoč v Spodnji Šiški ... Celotna zgodba in ozadje le v odklenjenem članku.