Naravni antidepresiv

Ko je običajni vsakdan »zabeljen« z vznemirjenjem, upanjem, veseljem ... je to seveda dobra stvar.

Objavljeno
18. november 2019 06.00
Posodobljeno
18. november 2019 08.23
Na stadionu za Bežigradom (pogrešamo ga!) je v 53. minuti proti Ukrajini najprej zadel Zlatko Zahovič (levo), točno pol ure pozneje pa še Mile Ačimović (desno). In navijaška Slovenija je ponorela ... FOTO: Jure Eržen
Pred sobotno tekmo slovenske nogometne reprezentance z latvijsko so poleg medijev ljudje spet obujali spomine, objavljali fotografije vstopnic ali s tekem, da so bili tam, ko se je pisala najžlahtnejša slovenska nogometna zgodovina. Mineva namreč ravno dvajset let, odkar si je zlata Katančeva generacija priborila evropsko prvenstvo 2000, začenši na stadionu za Bežigradom, kjer nas ne glede na hladni november zaradi pestrega dogajanja na igrišču in stiskanja pesti za srečo ni prav nič zeblo, še večina tistih, ki jim je za nogomet povsem vseeno, pa ve za tisti Ačimovićev neverjetni strel – »ki bo šel v anale,« kakor je v tv-prenosu pravilno napovedal Andrej Stare –, ko je s skoraj sredine igrišča v zadnjih minutah tekme Sloveniji priigral zmago.

Nekaj dni pozneje, na včerajšni dan pred dvajsetimi leti, so v Ukrajini še remizirali – spomnim se tako zasneženega igrišča, da se žoge na trenutke sploh ni videlo –, a to je bilo dovolj: številni Slovenci so že naslednje poletje množično potovali na Nizozemsko in v Belgijo ter lahko v živo spremljali svoje proti Jugoslaviji, Španiji in Norveški, nekateri tudi dve leti pozneje na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji. Skoraj točno deset let je tudi od zmage proti Rusiji v Ljudskem vrtu, ko je zadel Zlatko Dedić, in le ta je še manjkala za uvrstitev Slovenije na SP 2010 v Južni Afriki.

Letos Kekovi izbrani vrsti ni uspelo, vseeno pa je poskrbela za nekaj evforije in upanja na Euro 2020. »V čem je smisel? Toliko mrzlice in preračunavnaja, in če se potem že uvrstijo, odigrajo tiste tri tekme, pa je že vsega konec,« mi je takrat navrgel kolega. Drži, to je naša resničnost, a vsak, ki je vsaj malo navijača, ve, kako se vse skupaj popolnoma drugače spremlja in doživlja, če so poleg »tvoji«, če imaš »svoje« možnost videti v spopadu z »velikimi«, skratka, običajni vsakdan je »zabeljen« z vznemirjenjem, upanjem, veseljem ... In to so dobre stvari.

Da športni uspehi odvračajo pozornost ljudstva z dejanskih problemov, se niti ne strinjam. Ko je namreč konec tekme, so problemi še vedno tu. Vsaj pred, vmes in še kratek čas po uspehu pa to v (potrtih) prsih up budi, kar je vedno dobrodošlo. In k sreči je po nogometu, odbojki, plezanju ... na vidiku že nov naravni antidepresiv: slovenskih junakov snežnih terenov ne manjka.