Nekaj ima tale naš Hadžo
Za zmagovalen konec sezone se NK Olimpija lahko zahvali tudi trenerju.
Odpri galerijo
Safeta Hadžića imajo radi Olimpijini navijači in nogometaši. FOTO: Tadej Regent/Delo
Ljubljansko nogometno ljudstvo je naposled dobilo junaka. Nevpadljivega, skromnega, preprostega, včasih nerodnega, navzven nesamozavestnega, simpatičnega ..., skratka moža, v katerem ne vidijo rušilca, vseveda, prepirljivca, naduteža ...
Safet Hadžić je dobrodušen mož. Tako deluje in to tudi je, čeprav, bognedaj, da bi ga kdo ujezil. Ko mu poči film, sicer zelo, zelo redko, je bolje, da nisi tisti, ki ga je izzval. Hadžo je tudi otrok Štepanjca in eden od peterice vrstnikov slovanovcev (Štepanjcev), ki so pustili močno sled v slovenskem ali mestnem nogometu: Slaviša Stojanović je bil državni prvak z Domžalami in nekdanji slovenski selektor ter edini, ki ni igral za Olimpijo. Željko Milinović je bil nepogrešljivi steber obrambe Katančevega prvega rodu, Nihad Pejković dolga leta vratar Olimpije, Nenad Protega pa je prva leta samostojnosti nizal naslove z Olimpijo in Gorico, nato še kot športni direktor v navezi s Slavišo pri Domžalah.
Hadžo je manjša trenerska anomalija, saj ne prihaja iz kroga trenerskih akademcev, ki bi v njegovem CV našteli ničkoliko minusov, plusov pa bistveno premalo. Vzgajal se je na in ob igriščih tudi na »vaseh«, igralsko delavnost je prenesel v trenerski posel. Toda k sreči, ali pa tudi ne, v nogometu nazadnje štejejo dejanja, rezultati. Tudi dobrota, ki je pri petdesetletniku ne manjka in zaradi katere ima veliko več podpornikov kot sovražnikov.
Ljubljanski športni kolektivi z višjimi ambicijami v nekem obdobju morajo imeti »lokalca«, ki ga sprejema in mu verjame množica.
Bodi dovolj o Safetovem človeškem obrazu in njegovem življenjskem ozadju. Ljubljančana od glave do pete vendarle odlikuje nadvse izostren nogometni občutek, za kombinatoriko, taktične postavitve in igralce. Ki je nekoliko v nasprotju z njegovim igralskim poreklom razdiralca. Mimogrede, že pred več kot desetletjem, ko si je šele utiral pot med trenerje, je pri nekdanjih »ajznponarjih« iz Sp. Šiške (NK Ljubljana) razkrival, da bi lahko še kaj bilo iz njega. To je dar, ki ga imajo redki njegovi kolegi. Ničkolikokrat mi je v minulih letih zatrjeval, da pri Olimpiji, v Ljubljani in širšem okolju ne manjka nadarjenih igralcev, treba jim je samo zaupati, jih pametno peljati skozi zahtevno obdobje odraščanja in seveda tudi znati trenirati. Domala vsakokrat, ko je postal Olimpijin gasilec, jo je sprostil, ji vbrizgal igrivost in predvsem dal vedeti, da je zelo pomembno poznavanje tekmecev in okolja, v katerem deluje trener.
Ljubljanski športni kolektivi z višjimi ambicijami v nekem obdobju morajo imeti »lokalca«, ki ga sprejema in mu verjame množica. Še posebno takrat, ko popravljajo porušene temelje ali gradijo nove. Potrebujejo ga, da bi si zagotovili zaupanje in zvestobo podpornikov (navijačev) za čas, ko jim ne bi šlo vse od nog ali rok.
Hadžić je v veliki meri prav tip, ki sta ga klub in Milan Mandarić potrebovala. Podobno, kot je hokejska Olimpija potrebovala prepoznavnega »lokalca«, najprej v Tomažu Vnuku, nato v trenerju, njegovem bratu Juretu.
Za Safeta in Jureta velja, da sta posebneža, ki se sicer značajsko kar razlikujeta. Oba je močno oblikovalo ožje okolje, ulica, samostojnejšega Hadža surovejši delavski Štepanjec, »Tomaževega« Jureta bolj urban in prefinjen hokejski del Šiške. Oba pa sta vendarle Ljubljančana, ki sta prebudila že obupane nogometne in hokejske navijače.
Safet Hadžić je dobrodušen mož. Tako deluje in to tudi je, čeprav, bognedaj, da bi ga kdo ujezil. Ko mu poči film, sicer zelo, zelo redko, je bolje, da nisi tisti, ki ga je izzval. Hadžo je tudi otrok Štepanjca in eden od peterice vrstnikov slovanovcev (Štepanjcev), ki so pustili močno sled v slovenskem ali mestnem nogometu: Slaviša Stojanović je bil državni prvak z Domžalami in nekdanji slovenski selektor ter edini, ki ni igral za Olimpijo. Željko Milinović je bil nepogrešljivi steber obrambe Katančevega prvega rodu, Nihad Pejković dolga leta vratar Olimpije, Nenad Protega pa je prva leta samostojnosti nizal naslove z Olimpijo in Gorico, nato še kot športni direktor v navezi s Slavišo pri Domžalah.
Hadžo je manjša trenerska anomalija, saj ne prihaja iz kroga trenerskih akademcev, ki bi v njegovem CV našteli ničkoliko minusov, plusov pa bistveno premalo. Vzgajal se je na in ob igriščih tudi na »vaseh«, igralsko delavnost je prenesel v trenerski posel. Toda k sreči, ali pa tudi ne, v nogometu nazadnje štejejo dejanja, rezultati. Tudi dobrota, ki je pri petdesetletniku ne manjka in zaradi katere ima veliko več podpornikov kot sovražnikov.
Ljubljanski športni kolektivi z višjimi ambicijami v nekem obdobju morajo imeti »lokalca«, ki ga sprejema in mu verjame množica.
Bodi dovolj o Safetovem človeškem obrazu in njegovem življenjskem ozadju. Ljubljančana od glave do pete vendarle odlikuje nadvse izostren nogometni občutek, za kombinatoriko, taktične postavitve in igralce. Ki je nekoliko v nasprotju z njegovim igralskim poreklom razdiralca. Mimogrede, že pred več kot desetletjem, ko si je šele utiral pot med trenerje, je pri nekdanjih »ajznponarjih« iz Sp. Šiške (NK Ljubljana) razkrival, da bi lahko še kaj bilo iz njega. To je dar, ki ga imajo redki njegovi kolegi. Ničkolikokrat mi je v minulih letih zatrjeval, da pri Olimpiji, v Ljubljani in širšem okolju ne manjka nadarjenih igralcev, treba jim je samo zaupati, jih pametno peljati skozi zahtevno obdobje odraščanja in seveda tudi znati trenirati. Domala vsakokrat, ko je postal Olimpijin gasilec, jo je sprostil, ji vbrizgal igrivost in predvsem dal vedeti, da je zelo pomembno poznavanje tekmecev in okolja, v katerem deluje trener.
Umirjeno in brez velikih besed je Safet Hadžić (levo) pripeljal Olimpijino barko do poklane lovorike. FOTO: Tadej Regent/Delo
Ljubljanski športni kolektivi z višjimi ambicijami v nekem obdobju morajo imeti »lokalca«, ki ga sprejema in mu verjame množica. Še posebno takrat, ko popravljajo porušene temelje ali gradijo nove. Potrebujejo ga, da bi si zagotovili zaupanje in zvestobo podpornikov (navijačev) za čas, ko jim ne bi šlo vse od nog ali rok.
Hadžić je v veliki meri prav tip, ki sta ga klub in Milan Mandarić potrebovala. Podobno, kot je hokejska Olimpija potrebovala prepoznavnega »lokalca«, najprej v Tomažu Vnuku, nato v trenerju, njegovem bratu Juretu.
Za Safeta in Jureta velja, da sta posebneža, ki se sicer značajsko kar razlikujeta. Oba je močno oblikovalo ožje okolje, ulica, samostojnejšega Hadža surovejši delavski Štepanjec, »Tomaževega« Jureta bolj urban in prefinjen hokejski del Šiške. Oba pa sta vendarle Ljubljančana, ki sta prebudila že obupane nogometne in hokejske navijače.
