Haris Vučkić: Šešku bi bilo bolje v Newcastlu, odločil se je s srcem (VIDEO)

V majskem finišu sezone v 1. SNL leta 2008 je za takratne državne nogometne prvake iz Domžal prve minute v članskem nogometu odigral še ne 16-letni Haris Vučkić. Nenadoma in ne po svoji krivdi je postal »žrtev«. Dobil je priložnost, ki je ne bi smel, saj je bil po pravilih Nogometne zveze Slovenije premlad. Čez dobre pol leta ni bil več neznanec, temveč zvezdnik prestopnega roka. Nogometni talent ga je odpeljal v Anglijo k Newcastlu. To je bil šele začetek nenavadnega, skoraj 17-letnega popotovanja po svetu 33-letnega Domžalčana, v katerem je iskreno užival in odkrito delil svoje izkušnje.

PODKAST VAR

Igral je tudi za nizozemski Twente. FOTO: HV/facebook

V Anglijo ste odšli stari komaj 16 let in brez večjih izkušenj, toda s slovesom zelo nadarjenega nogometaša. Kaj je pomenil ta res velik korak za vašo kariero?

»Ko sem podpisal pogodbo za tako velik klub, so sanje postale resničnost. Ampak vrnil bi se na začetek moje športne poti. Deset let sem bil v domžalskem klubu, šel skozi vse mlajše selekcije, dobil priložnost v 1. SNL pri 15 letih. Res sem bil premlad, toda odločitev v klubu je imela tudi dobre posledice. O meni so se začeli pogovarjati drugi klubi, tudi v tujini, spraševali so se, kdo je ta fant? Poleti sem bil na preizkušnji pri Milanu in Newcastlu, oba sta me želela.«

Zakaj ste izbrali manjši angleški klub, Milan je bil vendarle evropski velikan?

»Še preden sem se odločil, sem rekel: 'Ne, nočem iti.' Zavrnil sem oba kluba. Počutil sem se premlad, nisem želel zapustiti družine, prijateljev, tudi zaljubljen sem bil.«

Pol leta pozneje ste se vdali, Newcastle je bil odločen.

»Januarja me je poklical predsednik kluba, Stane Oražem, in mi iskreno povedal, da je klub prejel res odlično ponudbo in da je klub v manjši denarni stiski. To je presodilo pri moji odločitvi.«

Kako so se odzvali starši?

»Z menoj je odšel oče. To je bila odločitev staršev, žrtvovali so se zame, zato jim bom vedno hvaležen. Oče je pazil, da me ne bi zapeljalo življenje, vedno je bil ob meni in me spodbujal. Res mi je bil tri leta v veliko pomoč.«

Newcastle, kot ga poznamo zdaj in ima najbogatejšega lastnika na svetu v savdski kraljevi družini, takrat ni sodil v angleški vrh. Toda kljub temu je šlo za velik preskok, mar ne?

»Ogromen. Sicer se z očetom še zdaj šaliva, da je škoda, ker že takrat ni bilo takšnega lastnika. Primerjave z Domžalami so nesmiselne, tu smo imeli glavno igrišče in enega, dva pomožna. Newcastlov nogometni center ima najmanj deset odličnih igrišč. Stadion (St, James Park, op. p.) je bil nekaj let prej prenovljen. Igrišča za trening smo menjavali, na tekmah, v katerem koli tekmovanju ali ligi, je stadion vedno poln (zmogljivost je 52.00 sedežev, op. p.). Pripadnost navijačev je bila izjemna. Bil sem navdušen, nad tem, kam sem prišel, kaj sem videl, toda dobro sem vedel, zakaj sem prišel, kaj želim. Moj cilj je bil, da se prebijem v prvo moštvo. Prvo resnejše soočenje z realnostjo pa so bile besede trenerja v akademiji. Ob podpisu pogodbe mi je rekel: 'Zdaj se resno delo šele začenja.' Ni mi bilo takoj jasno, zakaj, ampak sporočil mi je, da še nisem zvezdnik. Držal sem se njegovih besed, trdo sem treniral, toda šele zdaj, ko sem starejši, še bolj dojemam nekatere stvari.«

Preprosto se ni mogoče izogniti vprašanju, ki slovenske nogometne navdušence najbolj razjeda. Se je Benjamin Šeško pravilno odločil in je namesto Newcastla izbral Manchester United?

»Mi, navijači s kavča, smo lahko pametni. Mislim, da je Beni imel v glavi milijon stvari, na koncu je odločilo srce. Ob upoštevanju zgodovine klubov, slave in uspešnosti, je Manchester največ, kar je lahko, ampak v tem trenutku bi bil Newcastle boljša izbira. Prestop bi bil iz denarnega zornega kota podoben. Toda v Newcastle bi prišel kot največji zvezdnik, v Manchestru je le en od treh, štirih igralcev, za katere so plačali 70, 80 milijonov evrov. Tam si z vsemi enakovreden, v Newcastlu bi bil nedotakljiv. Tudi če dva meseca ne bi zabil gola, bi ga trpeli in spodbujali. Ne bi imel tako velikega pritiska. Tudi klub je urejen, moštvo, ki je grajeno okoli Brazilca Bruna Guimarãesa, je odlično. Beni bi imel res odlično podporo v soigralcih. Kakorkoli že, on se je odločil in mislim, da iz srca. Zdaj je začel tudi zabijati gole, želim mu vso srečo. Steklo mu bo, ker je res velik talent.«

Na Otoku ste bili skoraj 10 let, igrali za šest klubov, tudi za škotskega velikana Rangers. Spomini bodo večni, toda kaj je tisto, kar nogometu na Otoku daje čarobno moč?

»Navijači, njihova pripadnost do kluba, stadioni so polni. Prav posebni so lokalni derbiji, ki so neverjetno čustveni in za navijače tako rekoč najpomembnejši dogodek leta. Vsi živijo zanje, o njih se govori še tedne po tekmi. Nikoli ne bom pozabil tekme proti Sunderlandu. Z očetom sva dobila sedeže pod tribuno, kjer so bili njegovi navijači. Pljuvali so, se drli, spraševala sva se, kaj je zdaj to. Nisva vedela, za kako pomembno tekmo gre. Za Newcastle in Sunderland je to največja tekma, lokalni derbi, gre za velik prestiž. Tekmeci so bili v vodstvu z 1:0, potem pa je Newcastle izenačil iz enajstmetrovke. Ob naju je sedel navijač, ki se je ob izenačenju izstrelil s sedeža, začel objemati očeta, norel ... Samo spogledala sva se in se čudila, kaj mu je. Toda to so bila res iskriva nogometna čustva, zaradi katerih je še mesece po tekmi lahko zbadal nasprotne navijače. Za Newcastle je bilo takrat najpomembnejše, da je obstal v ligi in da je premagal Sunderland. Res nepozabna izkušnja je bilo tudi obdobje pri Bradfordu. Čeprav je tekmoval v tretji ligi, je bil stadion nenehoma poln, 25.000 navijačev na vsaki tekmi je pokazalo, zakaj ima tako čarobno moč in sloves. Nasploh zgodovina in tradicija, ki gre iz roda v rod, ne glede na to, v katerem razredu tekmuje klub, odražata pripadnost okolja in skupnosti. Nekaj podobnega pogrešam v Sloveniji, Maribor je v tem še najbližje.«

Velikega škotskega derbija med Rangers in Celticom (Old Firm), ki v svetu velja za enega od največjih, če ne celo največjega, niste dočakali. Zakaj?

»Rangers so bili takrat v organizacijski krizi, mislim, da je bil tudi Maribor krivec za njegove težave, zaradi katerih se je znašel v nižjem razredu klubskih tekmovanj. Izločil ga je iz evropskih kvalifikacij, zaradi česar je izgubil del denarja. Le dva dni pred tem, ko me je Newcastle posodil Rangers, sta se pomerila v pokalnem tekmovanju. Srčno sem si želel, da bi igral ta derbi, prosil zastopnika, naj čim prej izpeljemo prestop, ker sem želel na igrišču občutiti derbi, ki je res nekaj posebnega. Ni mi bil sojen. Ampak, Rangers. Da, to je bilo ob posoji v Wigan, s katerim sem se uvrstil v drugo ligo, najboljše obdobje. Ker sem bil glavni igralec, ker sem zabijal gole, ker sem igral, kot si želi vsak mlad igralec. Če ne igraš, si lahko hitro pozabljen.«

Za Slovenijo je Haris Vučkić  igral 12 tekem in dosegel pet golov. FOTO: Yiannis Kourtoglou/Reuters

Otoško poglavje site končali po devetih sezonah. Z grenkobo?

»Najprej bi potegnil črto čez Otok. Če živiš preveč od preteklosti, potem te stvari obremenjujejo. Na Otoku sem igral devet let, dosegel veliko, prva tri leta sem se trudil in treniral, da sem ujel šestletno profesionalno pogodbo. Bil sem velik Newcastlov projekt. Med drugim, česar ne ve veliko ljudi, sta me želela tudi Manchester United in Chelsea. Devet milijonov evrov sta ponujala Newcastlu, a ju je zavrnil. Takrat sem si tudi zaslužil profesionalno pogodbo. Igrali smo v Evropi, premier league in v domačih tekmovanjih. Tekem je bilo veliko, takratni trener Alen Pardew mi je odkrito povedal, da sem njegov projekt. Spomnim se, ko mi je pri kosilu, ko sem zvijal palačinko, rekel. 'Zdaj si sklenil pogodbo. Ti si moj projekt, računam nate. Igral boš 25, 30 tekem, bodi pripravljen in zdrav.' Po dveh tednih sem si strgal križne vezi. K vragu je šla sezona. Spraševal sem se, kaj bi bilo, če ne bi bilo te poškodbe. Ampak ne, raje sem razmišljal pozitivno. Vse se zgodi z razlogom, morda ne bi bil takšen človek, kot se danes. Sem srečen. Res iskreno, ni mi žal. Če se obremenjuješ s preteklostjo, ne moreš iti naprej. O še eni prigodi, ki je nikoli ne bom pozabil, bi povedal. Ob mojem prvem derbiju v mlajši kategorij proti Manchester Cityju na Etihadu me je trener od odmoru pustil v slačilnici. Rekel mi je, 'dobrodošel v Angliji!' Videl in občutil sem, da sem bil enostavno prešibek, da moram še več trenirati. V Sloveniji sem veljal za telesno močnega fanta, bil sem močnejši kot vrstniki, ko pa sem prišel v Anglijo, so bili vsi močnejši, hitrejši, znali so igrati nogomet.«

Haris Vučkić je začel nogometno pot pri Domžalah in tam jo bo, kot kaže, tudi končal. FOTO: Facebook

Poškodbe! Če jih ne bi bilo, bi Haris bil ...

»Ko jo stakneš, en mesec izgubiš za rehabilitacijo, drugi mesec potrebuješ za vrnitev v ritem treningov in sta že dva meseca mimo. Spet si na dnu in se moraš boriti ter čakati na svojo drugo, tretjo priložnost. Poglejte, ne bom trdil, da bi brez poškodb igral 600 tekem v premier league, ampak vem, da je bil moj razvoj zaznamovan s poškodbami. Da, lahko bi igral več tekem, ne bom pa rekel in tudi nočem, da so izgovor za to, da mi ni uspelo v premier league.«

Kaj sploh je uspeh?

»Ponosen sem na to, da sem šel s 16 leti v tujino in tam ostal 16 let. Veliko mladih igralcev gre v tujino, ampak se vrnejo po dveh, treh letih. Igrajo v slovenski ligi. Sem eden od redkih, ki so ostali v tujini. To je uspeh.«

Preizkusili ste se tudi na Nizozemskem, ki je bila prva postojanka po odhodu iz Anglije, Španiji, Hrvaški in pred vrnitvijo še v eksotični Tajski. Zanimiva izbira, ni kaj.

»Med vsemi mi je Nizozemska najbolj odprla oči. Če bi lahko vrnil film nazaj, bi se, ko bi podpisal pogodbo z Newcastlom, za dve, tri leta igral na Nizozemskem. To je valilnica talentov, ki jo odlikujejo nogometne šole. Učijo in naučijo te vsake podrobnosti. Spremljajo te od prve do zadnje sekunde, kaj delaš, kaj ješ, kako živiš ... Iz mojih izkušenj bi vsakemu mlademu nogometašu svetoval, naj gre na Nizozemsko ali Belgijo. Tam naj opravijo prve korake v tujini. Zato sem vesel, ker je, na primer, Tian Nai Koren, sin nekdanjega kapetana slovenske reprezentance Roberta, odšel v Belgijo k Bruggeju. Meni je žal, ker sem prišel šele pri 25 letih, saj sem se šele takrat začel res učiti, kaj je to nogomet in biti profesionalen nogometaš. V Anglijo se ne moreš priti učit, tam je že naslednja raven, ko moraš biti že izdelan igralec. V Španiji, Zaragozi, je bilo lepo, a sta se zamenjala trener in športni direktor. Njuna naslednika sta mi sporočila, da me ne vidita v moštvu, bil sem tudi predrag. Rijeka je bila tudi lepa izkušnja. Pred prihodom na Reko sem imel tudi ponudbo Maribora. Zamudil je, z Rijeko sem se že dogovoril in je nisem želel pustiti na cedilu.«