Ni vseeno, če gre k vragu Mandarićeva Olimpija

Športna društva so vedno bolj odvisna od zasebnih vlagateljev.

Objavljeno
10. november 2019 06.00
Posodobljeno
10. november 2019 06.00
Predsednik NK Olimpija Milan Mandarić je imel kapital, župan Zoran Janković vpliv, a Olimpijini zgodbi se v glavnem mestu kljub vsemu slabo piše. FOTO: Uroš Hočevar
V naslov bi lahko dodal tudi Tedeschijevo Cedevito Olimpijo. Vse od prihoda v Olimpijo leta 2015 Milan Mandarić buri duhove. Ne le v nogometni, tudi širši javnosti, s popolnimi analfabeti vred, ki jih pred njegovim angažmajem ni zanimalo nič, kar je bilo povezano z nogometom.

Slovenski šport oziroma klubi še nikoli od nove družbene ureditve, recimo jih edinstvene slovenske, ni imel zasebnika tujca, ki bi tako vedril in oblačil v klubu, ki je v osnovi še vedno naš, društven. Po slovenski zakonodaji o društvih ta ne smejo biti v zasebni lasti. Jih je pa mogoče upravljati.

Milan Mandarić je svojevrsten »zajček«. Njegov (ne)uspeh bo krepko vplival na prihodnost klubov in njihov organizacijski ter upravljalski ustroj. Predvsem na to, ali se slovenskim klubom z večjimi ambicijami (njihovim voditeljem) v mednarodnih tekmovanjih sploh lahko izide poslovni račun brez pomoči javnega denarja. Je mogoče biti hkrati zmagovalec na športnem in poslovnem področju kot samostojno in neodvisno »podjetje«?

Pogled v to, kdo človeško in kapitalsko obvladuje najvidnejše slovenske športne kolektive, zbuja precej skrbi. Razen nogometne Olimpije so vsi drugi tako ali drugače povezani s sistemi (politiko) in kapitalom, ki ga ustvarjajo podjetja z večinskim državnim lastništvom. Začenši od trenutno denarno še neodvisnega NK Maribor do košarkarske Olimpije, za katero stojijo tudi Petrolovi evri. Navzven najbolj zaseben in neodvisen deluje rokometni prvak, pri katerem vse niti vodijo vendarle domači fantje iz sistema Pivovarne Laško, ki je v lasti Heinekena. Seveda z žegnom nizozemskih šefov.

image
Naftno-prehrambena naveza Tomaž Berločnik-Emil Tedeschi je spletla Cedevito Olimpijo. FOTO: Ljubo Vukelič


Mandarić kot alfa samec vodi Olimpijo, čeprav zaradi svoje starosti ni več sposoben imeti vseh vajeti v svojih rokah. Uštel se je prav tako pri izbiri uslužbencev. Tudi zaradi tega se je njegova (naša) Olimpija znova znašla na robu obstoja. Za glavnega pokrovitelja je moral napeti vse zveze in poznanstva, da je ujel tujo zavarovalnico, medtem ko pri velikih državnih podjetjih ni bilo veliko posluha. Zadovoljiti se je moral s piškotki.

Mandarićevi Olimpiji so kljub vsemu šteti dnevi. Kakorkoli se bo končalo njegovo poglavje v pestri klubski zgodovini, je razkrilo tudi veliko manevrskega prostora za vzpostavitev vsaj približka modela, kako naj bi v slovenskem okolju deloval klub s potencialno največjo bazo navijačev, pokroviteljev in tržno zanimivimi igralci. Največji Mandarićev greh je nam­reč bil, da ni znal razporejati denarja, ki ga je bilo vrh glave. V dobrih štirih letih so Olimpijini prihodki (prodaja igralcev, vstopnice, pokrovitelji, evropske nagrade ...) znašali približno 30 milijonov evrov. Več kot očitno je, da je bila najbolj dvomljiva in neprimerna odhodkovna politika. Ali nenadzorovano odtekanje denarja ter plačevanje spornih uslug.

Slovenski klubi za odmevnejše športne zgodbe zunaj meja, četudi za tekmovanja nižje ravni, potrebujejo bogate tuje vlagatelje (mecene), ker svojih (še) nimamo. Mandarić in Emil Tedeschi seveda imata tudi svoje osebne interese (mar jih Joc Pečečnik ali Izet Rastoder nista imela?), toda brez njiju bi bila športna realnost sila kruta in uboga. Tudi zato nemara ni vseeno, če gre k vragu Mandarićeva Olimpija. Ker nova brez zasebnega vlagatelja najbrž nikoli ne bo boljša.