Nova vila v Prištini za ceno ljubljanske garsonjere

Priština, upravno in kulturno središče Kosova, je živahna prestolnica z značilnim vplivom Balkana, kjer se tradicija na zanimiv, velikokrat tudi kičast in cenen način meša s klasično zahodnjaško potrošniško kulturo. Priština ima za ljubitelje vzdušja na tribunah tudi razgreto ozračje, kjer vedno tli, občasno pa izbruhne pravi požar. V cenovno najbolj ugodni prestolnici Evrope ne boste lačni in žejni, tudi ogromno vilo lahko kupite za ceno ljubljanske garsonjere, le omembi Srbije se raje izognite.

Vožnja z obrobja Prištine proti centru spominja na vpadnico v Beograd, z ogromnimi nakupovalnimi centri (»zgrajenimi z evropskim umazanim denarjem«, se priduša taksist), preveč osvetljeno štiripasovnico in številnimi avtosaloni, pekarnami z burekom in lekarnami, v nasprotju s srbsko veduto na drugi strani meje manjkajo le stavnice.

Priština z dobrega četrt milijona prebivalcev je dovolj strnjena, da z nekaj pohodne kondicije vse glavne znamenitosti lahko obidete peš, do nekaj kilometrov oddaljenega pravoslavnega samostana Gračanica, kjer se še govori srbsko in je vidna cirilica, pa vas v nekaj minutah in za nekaj evrov pripelje taksi. Kot se za balkansko mesto spodobi, taksisti nikoli niso prav daleč.

Varovana naselja in nakupovalni centri

Priština je najcenejša evropska prestolnica in za kratek vikend oddih privlačna za turiste z Zahoda. V zadnjem desetletju mesto spominja na ogromno gradbišče brez repa in glave ali osnutka urbanističnega načrta. Ogromne stolpnice rastejo povsod, steklene vile, obdane s starimi kmečkimi hišami, niso redkost. Na obrobju mesta danes lahko kupite veliko vilo s tremi spalnicami in dvema kopalnicama v ograjenem naselju za okrog 300.000 evrov, ob pogledu na vozni park se človek vpraša, kaj poganja kosovski luksuz. Čeprav Kosovo ni del enotnega evrskega območja, je evro uradna plačilna valuta v državi, temu primerno so tudi cene nekoliko višje kot v sosednjih pokrajinah.

Politično ozračje ostaja razgreto, za to so zaslužni politiki in prebivalci z obeh strani meje. Železni repertoar srbskih navijačev na vseh gostovanjih so vzkliki o Kosovu, srcu Srbije, že po petih minutah v Beogradu je jasno, kam pes taco moli. Pod nekdanjo kasarno JNA v srbski prestolnici se bohoti napis »Ko se vojska na Kosovo vrne …«, predsednik Aleksandar Vučić pogosto rožlja tudi z orožjem in polni kasarne na kosovski meji. Zato v Prištini na predlog komunikacije v jeziku nekdanje skupne države le odkimajo in presedlajo na tekočo angleščino, priletni nočni portir v hotelu je bil prvi, ki nad »srbohrvaščino« ni imel pripomb.

Na tribunah nogometnih tekem na Kosovu incidenti niso redki, nazadnje je veliko prahu dvignil incident na tekmi druge lige, ko so (znova) zažgali zastavo Srbije in povzročili mednarodni incident, zagovarjali so se tudi pri predsedniku Fife Gianniju Infantinu, ki je bil med glavnimi lobisti za sprejetje Kosova pod dežnik Fife in Uefe. Prav v teh dneh so Infantina na Kosovu sprejeli z državniškimi častmi in mu podelili posebno odlikovanje za zasluge pri uveljavljanju Kosova na nogometnem zemljevidu.

Model Slovenia

Vroče je bilo leta 2023, ko so igralci Kosova protestno zapustili zelenico pred koncem tekme v Romuniji zaradi vzklikov »Kosovo je Srbija« na tribunah, kjer vlada močno prosrbsko vzdušje. Še hujši incident se je zgodil nekaj mesecev kasneje v Prištini, ko si je skupinica 30 gostujočih romunskih navijačev želela dati duška, nato so se jih s pestmi lotili najprej varnostne službe, nato policija in za konec še kosovski navijači na tribunah.

V Prištini s Slovenci nimajo nobenih težav, še več, Slovenija je simbol za evropsko kakovost, pravila in red, na številnih stavbah se bohoti napis lokalnega gradbenega podjetja Model Slovenia. Benjamin Šeško je tudi na Kosovu vroča roba, dobrih 1000 kilometrov oddaljena Ljubljana pa prva postaja na poti do obljubljene dežele. Ob imenih barov »Augsburg«, »Frankfurt« in »Bavaria« v okolici Natove baze v Prištini ni težko uganiti, katere.