O tem, da manj ni več, in nelojalni konkurenci

Zakaj je NK Maribor dal košarico nacionalni televiziji?

Objavljeno
25. avgust 2019 10.00
Posodobljeno
25. avgust 2019 11.52
Če se bo Maribor uvrstil v evropsko ligo, bo njegove tekme mogoče gledati na nacionalni televiziji. FOTO: Tadej Regent/Delo
Športnemu gledalstvu, poslušalstvu in bralstvu je najbrž ušel manjši zaplet med NK Maribor in nacionalno televizijo RTV Slovenija. Maribor­ski klub je delno zaradi užaljenosti, delno zaradi lojalnosti, predvsem pa zavoljo tržnih zakonito­sti zavrnil njeno ponudbo za odkup televizijskih pravic za četrtkovo povratno tekmo za uvrstitev v evropsko ligo proti Ludogorcu. Pravice je klub prodal komercialnemu ponudniku.

Zanimivo je, da je bila nacionalka uspešnejša pri odkupu pravic za prvo tekmo. Pri bolgarskem klubu je bila uspešnejša kot pri slovenskem!? Neuradno je imela nacionalka manjši proračun za obe tekmi, kot je Sport­klub plačal NK Maribor samo za povratno tekmo.

Mariborska košarica je vendarle bolj razumljiva kot nenad­na angažiranost javnega zavoda ob koncu poletja. Slovenski prvak je domačo tekmo raje prodal partnerju, ki je bil z njim od prve evropske tekme v Ljudskem vrtu (in najbrž bo z njim tudi julija prihodnje leto), kot nekomu, ki se je nanj spomnil v sili, pri čemer se je čutil privilegiranega, ker ima televizijske pravice za evropsko ligo. Ali zato, ker se je nekomu zazdelo, da bi lahko celo iztržil kakšen evro več na trgu. Bog ne daj, da bi nogometu namenili nekaj več poletne pozornosti, četudi bi presegel povprečne odstotke gledanosti.


Slovenski nogometni prvak je domačo tekmo raje prodal televizijskemu partnerju, ki je bil z njim od prve evropske tekme v Ljudskem vrtu.


»Ne glede na vse, pretehtala je denarno boljša ponudba, čeprav priznam, da bi tudi ob približno podobnem znesku prodali pravice komercialni televiziji. Kljub vsemu je treba upoštevati lojalnost,« mi je zaupal eden od vijoličastih mož.

Tudi ta mala bitka kaže na (ne)urejenost in razumevanje televizijskega spremljanja športnih dogodkov in nasploh športov v Sloveniji, ki ima zaradi svoje kapitalske in človeške omejenosti povsem drugačna izhodišča, kot jih imajo večji trgi in države. Na eni strani je okorela nacionalka, ki nima sreče s presojanjem, kaj ali zakaj je nekaj tudi nacionalnega pomena, na drugi so komercialne televizije, ki jih zanima izključno dobiček in jim je malo mar za širši družbeni interes.

image
Slovenski nogometni prvak je domačo tekmo raje prodal televizijskemu partnerju, ki je bil z njim od prve evropske tekme v Ljudskem vrtu. FOTO: Facebook


Ne glede prepričanje, da je šlo na navzven čisto poslovno bitko za odkup pravic nogometne tekme, jo je nacionalka izgubila zaradi prevladujoče miselnosti, da je zanjo vse na voljo zastonj ali pod ceno. Še posebno ko gre za domače dogodke in mednarodne, za katere ni treba plačati nič oziroma bistveno manj ter ne privabijo številčnejšega televizijskega občinstva. Izkušnje so vendarle poučne. Največji poraženci smo gledalci, ki ne dobimo vselej tistega, kar želimo in kar pričakujemo.

Priznam, da smo športni navdušenci ali oblikovalci mnenj kar prevečkrat kritični in imamo (pre)visoke zahteve, toda tega se nikoli ne bo mogoče otresti. Kar je zastonj ali poceni, ni dobro in vredno. V primeru pojavljanja posameznih panog na nacionalni televiziji – tudi zaradi krpanja programske sheme – pa gre za čisto nelojalno konkurenco, ki jo, če želimo ali ne, plačujemo vsi športni navijači.