Odšel je Veliki stari

Starejši in malo manj starejši športni navdušenci, ki so konec sedemdesetih in do sredine osemdesetih le na pol spremljali nogometni utrip na svetovni sceni, seveda niso prezrli gospoda na italijanskem selektorskem stolčku. Kajenje s pipo, njegov zaščitni znak, je obšlo svet. Še posebej v času zmagoslavnega pohoda Italije na nepozabnem SP v Španiji leta 1982. Tako kot veselje enega od najpriljubljenejših italijanskih povojnih politikov in tedanjega predsednika Alessandra Pertinija. Pertinijevo nevsakdanje prešerno in iskreno veselje zunaj okorelih diplomatskih manir je odtlej povsem spremenilo protokolarna otopelost najvidnejših politikov v športnih arenah.

Bearzot je s svojo pretkanostjo, jasnovidnostjo, strokovnostjo, srečo in predvsem s svojimi nogometnimi sinovi pokoril svet kot že dolgo nihče. Azzurri so plesali po robu, se v izločilne boje uvrstili brez ene same zmage, s tremi remiji in po zaslugi večjega števila golov (2:2, Kamerun je imel 1:1), nazadnje pa do prvega naslova svetovnih prvakov po 44 letih po vrsti premagovali največje favorite – branilko naslova Argentino in prvič z Diegom Armandom Maradono na čelu, Brazilijo z bržčas najboljšimi poraženci kdajkoli (Zico, Socrates, Falcao …), Poljsko (Boniek) in za konec še Nemčijo (Schumacher, Rummenigge, Breitner, Briegel, Kaltz …). Italiji so Stari in njegovi sinovi vrnili ugled in veselje, kot so zmagoslavje rodu legendarnih Dina Zoffa, Antonia Cabrinija, Paola Rossija, Gaetana Scireo, Marca Tardellija, Bruna Contija, Claudia Gentileja, Giancarla Antognonia … označili Italijani.

Enzo Berzot je še eden od slavnih sosedov iz neposredne soseščine – Furlanije julijske krajine. To okolje je svojevrstni svetovni fenomen, kar zadeva trenerje. Bearzot prihaja iz Aiella del Friuli, kapetan »squadre« v Španiji in pozneje selektor Italije na EP leta 2000 Dino Zoff iz Mariana del Friuli (oba sta Furlana, občina Videm), Fabio Capello (Škocjan ob Soči) in zamejski Slovenec Edi Reja (Ločnik) sta Bizjaka (občina Gorica). V njihov krog sodi še najstarejši med vsemi Nereo Rocco, Tržačan, ki je z Milanom osvojil vse, kar se je dalo. In tudi zdajšnji trener Juventusa Luigi Delneri (Oglej).

Bearzotovi zgodovinski prijemi so še zdaj osnovna vodila za marsikaterega trenerja. Mnogi mu pravijo oče kolektivnega duha, potem ko je šampionski mozaik Italije sestavljal kamenček po kamenček. »Calcio«, ki ga je gojil, je utišal največje kritike Italijanov, ker naj bi igrali zaprt in negledljiv nogomet – razvpiti catenaccio. »On je rešitelj. Povrnil je ugled italijanskega nogometa in od slovesa bojazljivcev ustvaril moštvo pogumnih, ki tekmece premagujejo z bliskovitimi napadalnimi akcijami,« so zapisali kronisti italijanskega nogometa.

Enzo Bearzot je selektor z največ tekmami na čelu »squadre azzurre« – 104. Trener, ki je tako močno verjel in zaupal v napadalca Paola Rossija, da ga je na SP odpeljal tako rekoč iz izgnanstva, po dveh letih suspenza in brez ene same tekme v njegovih nogah. Rossi se mu je oddolžil s šestimi goli, ki jih je zabijal od četrtfinala naprej in z nazivom najboljšega strelca SP. Bearzot je človek, ki je izumitelj slavnega silenzia stampa (medijska tišina). Uvedel ga je na SP v Španiji po slabih igrah v predtekmovanju.