Nogomet me zanima kot vreme na Novi Zelandiji

 Svetovno prvenstvo ima posebno moč. Za nekaj tednov ustvari občutek, da vsi govorimo o istem. Tekme postanejo dnevni red, igralci junaki ali krivci, rezultat pa informacija, ki jo moraš poznati, tudi če nisi videl niti minute igre. Potem pa pride nekdo, ki mirno pove, da ga nogomet zanima približno toliko kot vreme na Novi Zelandiji.

Torej: skoraj nič.

Gost pete epizode rubrike OFSAJD je Marko Podgornik Verdev, direktor in solastnik podjetja Mikro+Polo. Nogometne vročice ne skriva pod vljudnim zanimanjem. Ne pretvarja se, da pozna postave, ne napoveduje zmagovalca in ne išče reprezentance, za katero bi moral navijati. Vsem, ki bodo svetovno prvenstvo spremljali, pa želi obilo užitkov.

Morda je to najbolj sproščena izjava dosedanjega OFSAJDA. In hkrati zelo natančen komentar časa, v katerem živimo.

Sodobni človek naj bi imel mnenje o vsem. O vsaki tekmi, sodniški odločitvi, političnem zapletu, novem filmu, umetni inteligenci, prehrani in vremenu na drugem koncu sveta. Če o nečem nima mnenja, se skoraj zdi, da ni dovolj prisoten.

Mundial ta pritisk še poveča. Nogomet za nekaj tednov postane obvezna kulturna valuta. Tudi ljudje, ki ga sicer ne spremljajo, začnejo poznati rezultate. Na sestankih se govori o tekmah, v lokalih so prižgani zasloni, družbena omrežja pa od vsakega zahtevajo vsaj eno napoved, navijaško gesto ali duhovito pripombo. Toda ni treba, da vse zanima vse. Pravica do ravnodušnosti je morda ena zadnjih tihih svoboščin. 

 Marko Podgornik Verdev nogometa ne razvrednoti. Ne posmehuje se ljudem, ki zaradi zadetka skačejo s kavča, nosijo drese in prilagajajo dopust razporedu tekem. Njegovo sporočilo je precej preprostejše: vi uživajte, jaz bom ta čas namenil nečemu drugemu. V tem je več tolerance kot v marsikateri navijaški paroli.

Nogomet namreč ni globalen samo zato, ker ga gledajo milijarde. Globalen je tudi zato, ker lahko prodre v vsak pogovor, čeprav nekateri ob njem ostanejo popolnoma hladni. 

In morda mundial potrebuje tudi njih.

Ljudi, ki ne kričijo na sodnika. Ki ne poznajo razlike med krilom in bočnim branilcem. Ki naslednje jutro ne preverijo rezultata. Ki ne vedo, kdo je prvi na lestvici strelcev, a razumejo, da drugim tekma lahko pomeni lep večer, skupen ritual ali spomin za vse življenje.

Ni treba sodelovati v vsakem kolektivnem vznemirjenju, da bi ga spoštovali. Nekdo bo spremljal vsako minuto prvenstva. Drugi samo finale. Tretji bo med tekmo bral knjigo, šel na večerjo ali morda preveril, kakšno je vreme na Novi Zelandiji.

Vse je dovoljeno.

Kajti nogomet je lahko najpomembnejša postranska stvar na svetu. Lahko pa je samo nekaj, kar trenutno igra na televiziji.

OFSAJD. Vsi gledamo isto tekmo. Nekateri pa je sploh ne gledajo.

V naslednji epizodi rubrike Ofsajd bo gost Andrej Brglez,  sociolog, publicist, raziskovalec mobilnosti, televizijski urednik in voditelj strokovnih oddaj s področij trajnostne mobilnosti, prometnih in razvojnih politik. 

Spremljajte SP 2006  in podkast Supermoč.