Olimpija se je učila še tretje leto zapored
Izkupiček slovenskih nogometnih klubov v v kvalifikacijah za ligo prvakov in evropsko ligo je bil brez podvigov, a v mejah pričakovanj in sposobnosti
Odpri galerijo
Prodaja Issaha Abassa v Mainz je bila tržni vrhunec poletnih kvalifikacij slovenskih klubov. Ganec bo v blagajno Olimpije navrgel približno 2 milijona evrov. Foto Sasa Pahic Szabo
Z vedenjem o zapravljeni veliki priložnosti za zgodovinsko uvrstitev v evropsko ligo so se nogometaši Olimpije poslovili od evropskega poletja. Podrobnejših analiz ne potrebujejo, vse je bilo videno in pravično: Olimpijine neumnosti niso bili nagrajene. Ljubljančani so se še tretjič zapored v Evropi učili in šele naslednje leto bodo lahko pokazali, ali so se tudi kaj naučili.
Zadnje dejanje v Trnavi je bilo poučno iz povsem drugega zornega kota, navijaškega. Mestece s 60.000 prebivalci je v blesteči podobi razkrilo, kako se streže nogometu na vseh ravneh, ko ni na voljo preveč denarja, ko tudi igra ni paša za oči in kadar ima veliko vlogo civilizacijsko razumevanje najbolj priljubljene igre na svetu. Da, tudi na Slovaškem je nogomet prepričljivo šport št. 1. In očitno tudi boljši kot v Sloveniji. V tem desetletju je Olimpijo izločil še tretji slovaški klub po Žilini in Trenčinu.
Nogometna tekma v Trnavi je enkraten dogodek, čez nekaj mesecev, ko bo svojo imenitno palačo v Bratislavi dobil še največji klub Slovan, bodo Slovakom po malem zavidali tudi na bližnjem Dunaju. Podobnega spektakla na nogometnemu štadionu z zmogljivostjo 19.200 sedežev ni mogoče izpeljati v Ljubljani še naslednjih nekaj let in je tudi za Maribor lahko v marsikaterem pogledu za zgled. Navijači navijajo glasno in vseh 90 minut za svoje in ne proti tekmecem, ne žalijo, ne mečejo bakel. Pred štadionom in v okolici je čutiti in videti, da živijo za klub, da so povezani in da se družijo. Naj si gre za družine, prijatelje, posameznike ali izključno navijače. Povprečen slovenski nogometni navdušenec si lahko podobno vzdušje v na pol dokončanih Stožicah pričara le v sanjah.
Še dobro, da očem in ušesom prijetnega nogometnega utripa ni imel priložnosti občutiti Olimpijin predsednik Milan Mandarić. Če bi bil v Trnavi, bi nemara kar tam nadaljeval svoje nogometno poslanstvo in se odrekel Olimpiji (tudi njegov Spartakov kolega, oligarh Vladimir Poor med navijači ni priljubljen in bi za primeren znesek takoj prepustil klub drugemu). Kar si želijo tudi njegovi ostri kritiki. Po malem tudi upravičeno, tako neposrečenega in površnega oblikovanja moštva s prvovrstnim šarlatanom, kakršen je bil Ilija Stolica (njegov naslednik Aleksandar Linta pa le naslednji izvajalec njegovih zamisli), še tako sposoben igralski kader ne more pretopiti v srebro, kaj šele zlato. Bilo je preveč strokovnih napak, da bi si Olimpija zaslužila nagrado, ki si je ni po nobeni nogometni in življenjski logiki. Celo nogomet, ki velja za odprtega za vse vrste čudežev, ima omejitve, žal jih je razkril prav pri Olimpiji.
Po zadnjih 180 evropskih minutah se nima smisla več poigravati z vprašanjem, kaj bi bilo, če bi ostal Igor Bišćan, če bi se pravočasnega gašenja lotil Safet Hadžić, če bi Andrej Vombergar imel za seboj že vsaj 500 igralnih minut ... Olimpijina končna bilanca, tri zmage, trije neodločeni izidi in dva remija z razliko v golih 14:7 je sicer všečna, toda ima napako. Olimpija je potegnila krajšo proti enakovrednima tekmecema in slabšima po igralskih potencialih Qarabagom ter Spartakom.
Tudi Maribor je evropsko sezono končal z grenkobo, saj ga ni izločil boljši Rangers, Škoti so bile le konkretnejši in spretnejši. Domžale so imele obilo smole, a so se poravnale s srečo v minulih sezonah. Rudar je bil v mejah svojih zmožnosti. Premagal je za razred slabšega in izgubil z za razred boljšim. Celoten slovenski izkupiček je v skladu z vložkom, ne nujno samo finančnim. Ta je za vidnejše evropske dosežke prenizek in bo vedno zaostajal, zaradi česar ne bo omogočal enakovrednega napredka z bolj razvitimi in bogatejšimi.
Najbolj očiten je manko kakovostnejših človeških virov ali splošno nezaupanje, ki ga krepijo prav neposrečene poteze najvplivnejših mož. Spartak je delno odprl oči. Ta trenutek slovenski nogometni razvoj med drugim zavirajo tudi navijači, obiskovalci tekem in gledalci za zasloni. Zahtevajo preveč, vračajo premalo.
Zadnje dejanje v Trnavi je bilo poučno iz povsem drugega zornega kota, navijaškega. Mestece s 60.000 prebivalci je v blesteči podobi razkrilo, kako se streže nogometu na vseh ravneh, ko ni na voljo preveč denarja, ko tudi igra ni paša za oči in kadar ima veliko vlogo civilizacijsko razumevanje najbolj priljubljene igre na svetu. Da, tudi na Slovaškem je nogomet prepričljivo šport št. 1. In očitno tudi boljši kot v Sloveniji. V tem desetletju je Olimpijo izločil še tretji slovaški klub po Žilini in Trenčinu.
Še leta nedosegljiv spektakel
Nogometna tekma v Trnavi je enkraten dogodek, čez nekaj mesecev, ko bo svojo imenitno palačo v Bratislavi dobil še največji klub Slovan, bodo Slovakom po malem zavidali tudi na bližnjem Dunaju. Podobnega spektakla na nogometnemu štadionu z zmogljivostjo 19.200 sedežev ni mogoče izpeljati v Ljubljani še naslednjih nekaj let in je tudi za Maribor lahko v marsikaterem pogledu za zgled. Navijači navijajo glasno in vseh 90 minut za svoje in ne proti tekmecem, ne žalijo, ne mečejo bakel. Pred štadionom in v okolici je čutiti in videti, da živijo za klub, da so povezani in da se družijo. Naj si gre za družine, prijatelje, posameznike ali izključno navijače. Povprečen slovenski nogometni navdušenec si lahko podobno vzdušje v na pol dokončanih Stožicah pričara le v sanjah.
Površno in s šarlatani v pogubo
Še dobro, da očem in ušesom prijetnega nogometnega utripa ni imel priložnosti občutiti Olimpijin predsednik Milan Mandarić. Če bi bil v Trnavi, bi nemara kar tam nadaljeval svoje nogometno poslanstvo in se odrekel Olimpiji (tudi njegov Spartakov kolega, oligarh Vladimir Poor med navijači ni priljubljen in bi za primeren znesek takoj prepustil klub drugemu). Kar si želijo tudi njegovi ostri kritiki. Po malem tudi upravičeno, tako neposrečenega in površnega oblikovanja moštva s prvovrstnim šarlatanom, kakršen je bil Ilija Stolica (njegov naslednik Aleksandar Linta pa le naslednji izvajalec njegovih zamisli), še tako sposoben igralski kader ne more pretopiti v srebro, kaj šele zlato. Bilo je preveč strokovnih napak, da bi si Olimpija zaslužila nagrado, ki si je ni po nobeni nogometni in življenjski logiki. Celo nogomet, ki velja za odprtega za vse vrste čudežev, ima omejitve, žal jih je razkril prav pri Olimpiji.
Sezona brez podviga in v mejah sposobnosti
Po zadnjih 180 evropskih minutah se nima smisla več poigravati z vprašanjem, kaj bi bilo, če bi ostal Igor Bišćan, če bi se pravočasnega gašenja lotil Safet Hadžić, če bi Andrej Vombergar imel za seboj že vsaj 500 igralnih minut ... Olimpijina končna bilanca, tri zmage, trije neodločeni izidi in dva remija z razliko v golih 14:7 je sicer všečna, toda ima napako. Olimpija je potegnila krajšo proti enakovrednima tekmecema in slabšima po igralskih potencialih Qarabagom ter Spartakom.
Tudi Maribor je evropsko sezono končal z grenkobo, saj ga ni izločil boljši Rangers, Škoti so bile le konkretnejši in spretnejši. Domžale so imele obilo smole, a so se poravnale s srečo v minulih sezonah. Rudar je bil v mejah svojih zmožnosti. Premagal je za razred slabšega in izgubil z za razred boljšim. Celoten slovenski izkupiček je v skladu z vložkom, ne nujno samo finančnim. Ta je za vidnejše evropske dosežke prenizek in bo vedno zaostajal, zaradi česar ne bo omogočal enakovrednega napredka z bolj razvitimi in bogatejšimi.
Najbolj očiten je manko kakovostnejših človeških virov ali splošno nezaupanje, ki ga krepijo prav neposrečene poteze najvplivnejših mož. Spartak je delno odprl oči. Ta trenutek slovenski nogometni razvoj med drugim zavirajo tudi navijači, obiskovalci tekem in gledalci za zasloni. Zahtevajo preveč, vračajo premalo.
