Olimpija znova za las prekratka, toda vsaj všečna

Ljubljana – Olimpija in Maribor sta se v zaostali tekmi 3. kola 1. SNL še drugič v sezoni razšla brez zmagovalca in prvič brez golov. Olimpija je bila boljša v prvem polčasu, znova silno neaktivni in neambiciozni Maribor pa je bil za odtenek podjetnejši v drugem. Na lestvici je Maribor, čeprav je daleč od forme in predstav, ki jih je kazal v ligi prvakov, povečal prednost pred Domžalami na 4 točke, pred Celjem pa na 5.

Oba trenerja sta začetni enajsterici izbrala v mejah pričakovanj. V krog manjših presenečenj sta sodila le vroči domači adut in rekonvalescent Andraž Šporar ter gostujoči zadnji zvezni igralec Amir Dervišević.

V slogu ambicioznih napovedi se je pogumneje tekme lotila ljubljanska zasedba, ki je imela dobršen del tekme v »šahu« favorizirane Štajerce. V silni želji je prednjačil Olimpijin Nigerijec Ezekiel Henty, toda vselej je bil za las prekratek, prepozen, prepočasen ali nenatančen. Pa tudi preveč sebičen. Vse niti domače igre pa je držal razigrani Miha Zajc, ki je z atraktivnimi potezami nakazoval, da bi se lahko dvoboj spremenil v njegov šov. Neulovljiv je bil za visokega vijoličastega počasneža Amirja Derviševića. Počasna je bila tudi mariborska zasedba, ki se je strahopetno pomaknila v svojo obrambno polovico.

»Olimpijo smo namenoma spustili v naše obrambno območje, toda nismo znali izkoristiti prostora, ki se nam je odpiral. Proti zadnji podaji smo bili preveč neučakani,« je trener Ante Šimundža opravičeval obrambni Maribor. Prvak se je srečno izognil zaostanku, čeprav si Ljubljančani res niso priigrali imenitnejše priložnosti. Nekaj strelov in položajev pa je obetalo več. Najlepšo priložnost je po imenitni akciji Darijana Matića in Kenana Bajrića zapravil Zajc, ki je z leve strani streljal za las mimo leve vratnice Jasmina Handanovića.

»Mariborski vratar je bil najboljši igralec tekme. Lahko žalujemo za zmago,« je bil prepričan domači trener Darko Karapetrović, ki je kolegu hitro odgovoril, kdo je bil boljši tekmec. »Olimpija je bila boljša v prvem polčasu, Maribor v drugem,« je tekmo videl Šimundža. Karapetrović pa: »Tudi v drugem smo zasenčili Maribor.«

Morda je bil Karapetrović le preveč navijaški, ampak Olimpija res ni bila nič slabša. Le manj prodorna in v zadnje pol ure oslabljena, saj Zajc ni mogel več držati visokega ritma, ki si ga je zastavil od prve minute. »Ni mogel več zapirati leve strani. Malo ga je utrudila tudi poškodba. Potrebujem ga za ustvarjalnost v igri in za druge tekme,« je Karapetrović pojasnil odločitev, da najaktivnejšega igralca derbija zamenja že po dobri uri.

Maribor je bil v drugem polčasu, potem ko je v prvem prvi neposredni strel v Olimpijina vrata sprožil Damjan Bohar v 36. minuti, malo pozneje pa je bil nevaren še strel Marcosa Tavaresa (vsega skupaj so vijoličasti v prvih 45 minutah zmogli le tri strele), odločnejši in bolj svež. Še vedno pa je bil za njegove visoke standarde sila slab, v ustvarjalnosti in kombinatoriki. Udeleženec lige prvakov ni bil niti blizu evropske forme.

»Zavedamo se svojih težav. In zaradi tega ne velja riniti z glavo skozi zid. Preveč težav smo imeli s poškodbami in boleznimi,« je Šimundža delno odkril svoje preglavice, ki vendarle nakazujejo na krepko osvežitev moštva v poletnem prestopnem roku.

Da je bila mariborska igra na meji sprejemljivega in nič kaj zadovoljiva, je kar nekajkrat s svojim odločnim posredovanjem pokazal športni direktor Zlatko Zahović. Na trenutke se je vživel v vlogo trenerja in igralce razporejal ter jim dajal navodila. Ukrepal je vselej, ko je bilo treba. Takrat, ko sta porumenela dva tudi za vijoličaste nevarna igralca Welle Ndiaye in Arghus, ju je takoj zamenjal.

Kakorkoli že, derbi ni upravičil naziva. Pa naj gostujoči trener Šimundža še tako hvali »samega sebe« (dejal je, da je derbi upravičil svoj naziv). Imel je dinamiko in soliden ritem, eno ambicizno ekipo (Olimpijo), ki je želela morda več, kot zmore, in enega nerazpoloženega tekmeca preveč – prvaka iz Maribora.