Orel iz Romunije bo dobil svojo tribuno v Bolgariji

Ko tik pred izvajanjem enajstmetrovk izgubiš izključenega vratarja, opravil pa si že vse tri menjave, se lahko počasi sprijazniš s porazom. Ampak tako ni razmišljal Cosmin Moti. Branilec je najprej izkoristil prvi kazenski strel, nato pa se postavil v vrata, ubranil dva strela igralcev Steaue in Ludogorec se je prvič uvrstil v ligo prvakov.

Pred čudežno sredo skoraj nihče ni slišal za Cosmina Motija, zdaj v Razgradu, majhnem mestecu na severovzhodu Bolgarije, že razmišljajo, kako bi počastili njegovo ime. Steaua, nekdanji evropski prvak, je prvo tekmo dobila z 1:0 in na povratni držala neodločen rezultat vse do 90. minute, nakar je brazilski rezervist Wanderson, ki je v igro vstopil le pet minut prej, izsilil podaljšek. V njem ni bilo golov, tik pred iztekom 120 minut pa je bil vratar Vladislav Stojanov izključen, ker je storil taktični prekršek nad prodirajočim Fernandom Varelo in preprečil bridko slovo od sanj o ligi prvakov.

Ker trener Georgi Dermendžijev ni imel možnosti menjave, je v vrata stopil 183 cm visoki osrednji branilec Moti, oblekel dres rezervnega vratarja Ivana Čvorovića in v zadnji akciji s pestjo odbil žogo, podano iz kota, ter ohranil mrežo nedotaknjeno. To je bila le napoved pravljice. Najprej je izvajal prvo enajstmetrovko in žogo suvereno poslal v mrežo, nato pa se spet postavil pred vrata in dvakrat ubranil 11-metrovko. Po njegovi drugi in odločilni obrambi v sedmi seriji je sledilo nepopisno slavje. Ludogorec, ki je v zadnjih letih v ekipo vložil veliko denarja, je končno prišel med elito. Evforija je bila nepopisna, Moti pa veliki junak. Za nameček je Romun v obup pahnil svoje rojake, nekdanje velike tekmece, ko je bil še član Dinama iz Bukarešte. Orli, kot kličejo igralce Ludogorca, so po Levskem iz Sofije iz leta 2006 postali druga bolgarska ekipa v ligi prvakov.

Če ne bi bilo epske tekme, bi Moti verjetno hitro utonil v pozabo, ko bi se čez leta upokojil. Tako pa se je v zgodovino bolgarskega nogometa vpisal med nesmrtne. Toda velika zmaga ima tudi manj veselo plat. V Bolgariji ni primernega štadiona. Razgrad je mesto, manjše od Celja, od koder se je v tujino podal Motijev slovenski soigralec Roman Bezjak. Štadion sprejme komaj 8.000 ljudi in ni dovolj dober za evropske tekme. Dvoboj s Steauo je bil odigran v glavnem mestu Sofiji. Toda tudi štadion Vasil Levski ni primeren za glavni del lige prvakov, kjer so zahteve strožje. Zato bo Ludogorec, ki je osvojil zadnje tri naslove bolgarskega prvaka, morda primoran tekme gostiti kar na tujem.

»Srčno upam, da bodo izboljšave v Sofiji zadostovale in da bomo lahko igrali tukaj. Sicer bomo šli v Albanijo ali Makedonijo,« na zeleno luč UEFA upa lastnik kluba Kiril Domušijev, ki si lahko mane roke, saj se bo Ludogorec v skupinskem delu meril s slovitima Realom Madrid in Liverpoolom. Domušijev je že napovedal, da bo na domačem štadionu v Razgradu predlagal gradnjo nove tribune, ki bi nosila ime Cosmina Motija. »Velik nogometaš je, s pravim značajem in osebnostjo. Kako lepo bi bilo, če bi imeli več igralcev njegovega kova,« je junaka hvalil uspešni poslovnež, ki je klub prevzel leta 2010.

Tudi Moti je kajpak žarel od ponosa: »Prvič v življenju sem bil vratar. Navdušen sem. Imamo dobro ekipo in tudi igrali smo dobro. Zmagati bi morali že pred enajstmetrovkami. Ampak potem se ne bi zgodilo, kar se je. Enkratno!«