Ošabna Rusa sta videla kijevski nokavt in napovedala še druge

Danes mineva dvajset let od zgodovinske tekme slovenske nogometne reprezentance v Kijevu.

Objavljeno
17. november 2019 08.00
Posodobljeno
17. november 2019 08.00
Ukrajinci, sodnik, sneg in mraz, nihče ni v Kijevu ustavil bojevite in srčne Slovenije. FOTO: Igor Zaplatil
Danes me bodo malo bolj prevzela čustva, kot me sicer. Minilo bo dvajset let od kijevskega čudeža nogometnih junakov. Podoživel bom nekaj nepozabnih trenutkov in to bo to. V ponedeljek me bo veliko bolj zanimalo, kaj bo konec tedna opravil Aluminij proti Mariboru. Celo torkova zadnja kvalifikacijska tekma za evropsko prvenstvo Slovenije v Varšavi bo šla precej brezskrbno mimo. Koža se zagotovo ne bo naježila.

To je ta profesionalna hladnost, ki jo, sliši se morda kruto ali precej pomenljivo, športni novinarji, seveda po mojem prepričanju, celo moramo imeti. Po mojem nekdo pač mora ohranjati kolikor toliko trezno glavo in brzdati čustva pred pretirano evforijo. Ki pa ji vselej le ni mogoče uiti. Če sem iskren, se šele zdaj zavedam, da sem bil pred dvajsetimi leti pri brzdanju zelo uspešen, čeprav sem skočil od veselja in zatulil ob golu Mirana Pavlina. Marsikatere podrobnosti pa se ne spomnim najbolje, morda tudi zaradi zimskih vremenskih razmer, ki so tedaj vladale v Kijevu in v olimpijskem koloseju, ki ga je že pošteno razjedel zob časa.

Spomnim se, da smo tekmo spremljali z najvišjega dela na štadionu, iz sobe, ki je bila vse prej kot spodobna. Novinarji smo zmrzovali, zaradi razbitih oken smo bili na prepihu, na igrišče smo zaradi obilnega sneženja komaj kaj videli. Še znosno temperaturo so ohranjala človeška telesa, prsti po tipkovnicah so praviloma zadevali dve, tri tipke, trepetali smo, kakšne bodo povezave. V tistih časih je bila še najbolj zanesljiva klasična telefonska povezava, če je bila na voljo. A ni bila, razen za radijce in televizijce. K sreči je škatlasti in težki benefon deloval. Ampak zakaj bi se sploh pritoževal? Utrjevali smo se na Plečnikovem štadionu, v marsičem je bilo še slabše. Retro izvedba vsega, gledano iz zdajšnje digitalne sedanjosti, je bila kljub vsemu popolna. S prenosom poročila o sanjskem podvigu, kolikor mi seže spomin, tako rekoč ni bilo težav. Marsikdaj ga imam več v zdajšnjih časih. Tudi tiskarna je čakala dlje in ustvarjati časopis debelo po polnoči ni bila znanstvena fantastika, kakršna je zdaj. Pravzaprav tudi te ni več. Ni ga mogoče ustvarjati.

Niti nedosojena enajstmetrovka Bernda Heynemanna nad Zlatkom Zahovićem me ni zamrznila. Let v Slovenijo skupaj z junaki je tudi minil brez posebnosti »za zgodovino«. Na Brniku sem se izognil gneči in niti ne vem, ali sem jo takoj ucvrl proti domu ali sem spremljal rajanje iz varnega zavetja. Skratka, verjamem, da je bila za večino kolegov, da o redkih navijačih ne govorim, ukrajinska avantura najbrž nepozabna.

Nisem pa pozabil dveh ruskih kolegov. Nanju se vselej spom­nim, ko vidim, do česa lahko pripelje ošabnost. Posmehovala sta se Sloveniji, po malem tudi Ukrajini. Ni šlo za klasično nevednost, kakršno brez zadrege znajo pokazati zahodnjaki, prej za nadutost v njunih glavah in prepričanje o nadnarodu. Močno ju je bolela resnica, da njune Rusije ne bo na EP. Rusije, ki jo je v kvalifikacijski skupini izločila prav soseda, velika in uspešnejša nogometna tekmica Ukrajina. S kanč­kom žleht­nobe sem ju spomnil, zakaj njuna velika Rusije ne bo videla eura. Ni pomagalo.

Čez deset let je v Ljudskem vrtu padla še Rusija. Padla je tudi v kvalifikacijah za SP 2002, a tedaj brez posledic, vseeno je bila zmagovalka skupine. Če ne prej, sta kolega le spoznala, da je včasih bolje biti ponižen in spoš­tljiv. Tega, k sreči, v naslednjem desetletju niso upoštevali tudi »veliki« Srbi, Romuni in Poljaki.