Dan za vrhunec sezone: PSG in Arsenal v boj za vrh Evrope

PSG drugič zapored ali Arsenal prvič? To je še zadnja uganka 71. finala pokala prvakov ali 34. sezone lige prvakov. V zadnjem dejanju pestre in razburljive sezone v najmočnejšem klubskem tekmovanju na svetu v Budimpešti na čudoviti Puskas Areni se bosta pomerila dejansko prvaka, francoski in branilec naslova ter šampion najmočnejše lige na svetu – premier league. Zmagovalec bo pisal zgodovino, PSG bi kot prvo moštvo po Realu Madridu ubranilo naslov, Arsenal bi se kot sedmi angleški klub – za Liverpoolom (šestkratni prvak), Manchester Unitedom (3), Chelseajem, Nottingham Forestom (oba po 2), Aston Villo in Manchester Cityjem – uvrstil na seznam zmagovalcev. Arsenalovo slavje bi pomenil trojček angleških zmagoslavij v tej s sezoni, po zmagi Aston Ville v evropski ligi in Crystal Palacea v konferenčni.

Parižani in Londončani so se zasluženo uvrstili v veliki finale. Branilci naslova so to potrdili v izločilnem delu tekmovanja, izzivalci skozi vso sezono, saj niso izgubili niti ene tekme. Arsenal je ligaški del končal s stoodstotnim izkupičkom, v izločilnih tekmah je trikrat zmagal in trikrat igral neodločeno. Parižani so, kot v lanski sezoni, v ligaškem delu nihali, osvojili 11. mesto in igrali še dve tekmi več. Toda ko je šlo zares, so bili spektakularni in nepremagljivi, izločili so Monaco in tri bivše evropske prvake, Chelsea, Liverpool ter v »finalu pred finalom« Bayern.

Luis Enrique, trener PSG, je na zadnjem treningu v Budimpešti koval načrt za današnji spektakel. FOTO: Franck Fife/AFP

Trenerski dvoboj Špancev

PSG in Arsenal sta odlična, toda zelo različna. Različnost sta oblikovala oba trenerja, Španca, pariški Luis Enrique in londonski Mikel Arteta. Oba povezuje Pep Guardiola, za oba je napovedal veliki trenerski karieri, prvi je Guardiolo nasledil pri Barceloni, drugi je bil njegov učenec pri Manchester Cityju.

Inovativnost in odločnost pri upoštevanju njegovih zamisli je Enriqejeva rdeča nit, ki je PSG zavihtela na evropski vrh. Enrique je tudi v tej sezoni iskal luknje skozi nešteta kratka podajanja, Mikel Arteta pa je stavil na obrambni zid in oportunizem. Toda končnega zmagovalca bodo bržkone določile drobne taktične posebnosti, na prvi pogled skrite.

Mnogi strokovnjaki se sprašujejo, kaj si bo tokrat izmislil Enrique? V tej sezoni si je Enrique, navkljub dejstvu da ima na voljo tehnično najbolj dovršeno moštvo, izmislil, da je prva podaja ob začetku tekme ali polčasa načrtno izbita z igrišča globoko na nasprotnikovi polovici. Cilj je jasen: potisniti ekipo visoko na igrišče, tekmece stisniti ob stransko črto in s takojšnjim agresivnim pritiskom osvojiti žogo iz avta že v prvih 30 sekundah.

Podobno skrajno taktiko je vratar Matvej Safonov ubral v polfinalu proti Bayernu, ko je žogo načrtno pošiljal iz igre na stran, kjer je igral nevarni Michael Olise, s čimer se je zgostil prostor okoli glavnega igralca in ga onemogočil. Vprašanje je, ali bo enako poskušal nevtralizirati Bukaya Sako, ki igra na istem igralnem položaju kot Olise.

Mikel Arteta se odloča o tem, s kom v napadu bo uveljavil ritem igre po londonskih taktikih. Šved Viktor Gyökeres je v polfinalu uničil obrambo Atletica s svojo surovo močjo, agresivnostjo in tekom v prazen prostor, s čimer je nasprotnikove branilce vlekel iz območja udobja. Nemec Kai Havertz, ki je že okusil šampionsko slast LP, ko je Chelseaju pred petimi leti priigral drugi naslov, ponuja tehnične in bolj prefinjene rešitve. Je boljši v zadrževanju žoge na majhnem prostoru, natančnejši pri kombinatoriki in ključen pri izvajanju pritiska na zadnjo linijo nasprotnika.

Takole se je Declan Rice pred dnevi veselil Arsenalove domače lovorike, zdaj sanja še o zmagi v finalu lige prvakov. FOTO: Hannah Mckay/Reuters

Peariški stroj z izvrstnimi posamezniki

Najmočnejše pariško orožje predstavlja najbolj uigrana, tehnično izpiljena in tekalno optimalna zvezna vrsta, ki jo odlično nadgrajujejo ustvarjalni napadalci, eden bolj neugoden, nevaren in nepredvidljiv od drugega: »zlata žoga« Ousmane Dembele, eden od favoritov za letošnjo najprestižnejšo posamično nagrado Gruzinec Hviča Kvarachelia ali šele 20-letni Desire Doue.

Londončani so postali trdna tekmovalna ekipa, ki je v ključnem delu sezone postala tudi zmagovalna, pa četudi nima izrazito izstopajočega nogometaša. Morda je to le angleški zvezdnik Declane Rice, vodja na igrišču in v slačilnici. Arteti, ki zagotovo ne bo sprejel »odprte fronte«, v kateri bi tvegal polom, kakršnega je lansko leto v finalu doživel italijanski Inter (izgubil je z 0:5), preglavice povzroča le desna obrambna stran. Poškodovana sta prav oba branilca, prvi Jurriën Timber bi lahko bil na rezervni klopi, njegova zamenjava Ben White je avt. Arteta bo prisiljen improvizirati in upati, da Kvarachelia ob pomoči Nuna Menedesa znova ne bo imel svojega večera. Tudi pariška desna stran bo, kot so napovedali Parižani, najboljša. Odlični Achraf Hakimi bo najbrž le nared za najpomembnejšo klubsko tekmo sezone.

FOTO: ZX/IGD