Pep Guardiola, rešitelj Azzurrov

Zamisel o prihodu Pepa Guardiole na klop italijanske nogometne reprezentance je vznemirila Italijo. Projekt je denarno neizvedljiv, toda izvirni Italijani že poznajo formulo. Guardiola kot odrešenik italijanskega reprezentančnega nogometa ni zamisel iz trte izvita. Olje na ogenj je prilil tudi nekdanji reprezentant in zdaj trener pri italijanski nogometni zvezi Leonardo Bonucci: »Če si resnično želimo novega začetka, moramo začeti pri Pepu. To bi pomenilo dokončen rez z vsem, kar je bilo v preteklosti. Vem, da je težko, a sanje so trenutno brezplačne,« je razmišljal in izzval javnost.

Najvišja ovira je Katalončeva astronomska plača. Zgodovina pozna rešitev, ki je Italijo že popeljale iz krize. Po polomu na svetovnem prvenstvu leta 2014 je Nogometna zveza Italije (FIGC) privabila Antonia Conteja s pomočjo domiselnega finančnega manevra. Takrat je opremljevalec Puma kril približno polovico njegove plače, ki je znašala 4,1 milijona evrov.

Puma je tudi zdaj blagovna znamka, ki tesno sodeluje z Guardiolo. Katalonec ni le njihov obraz, temveč nekakšen globalni ambasador, ki sodeluje pri razvoju produktov. Če bi obstajala obojestranska volja za dolgoročen projekt – ki bi vključeval tudi koordinacijo mladinskih selekcij in vzpostavitev novega igralnega modela –, bi se računica s podporo sponzorjev morda lahko izšla.

Za Guardiolo, ki sicer ne potrebuje dodatnega kopičenja premoženja, a zaradi svojega statusa ne more pristati na zneske pod določeno mejo, bi bila plača v okvirih njegovih predhodnikov, kot sta bila Conte in Roperto Mancini, prenizka. Toda Italijani upajo, Guardiola še ni razkril svojo prihodnost po izteku pogodbe z Manchester Cityjem.

Pomisleke o plačilnem limitu sprožajo primeri v drugih velikih reprezentancah, ki razkrivajo neskladja v selektorskih zaslužkih. Medtem ko Thomas Tuchel (Anglija), Julian Nagelsmann (Nemčija) in Didier Deschamps (Francija) prejemajo visoke zneske, sta najuspešnejša selektorja zadnjih let presenetljivo »skromna«. Argentinec Lionel Scaloni, svetovni prvak, zasluži dva milijona evrov, španski evropski prvak Luis de la Fuente pa le 1,2 milijona evrov.

Utopično zamisel, ki bi lahko bila realna, ima nekaj »mesa«. »Zakaj pa ne?« je Guardiola že oktobra leta 2018 odgovoril na vprašanje, ali bi nekoč vodil Italijo. Naša zahodna soseda je močno v njegovem srcu, saj je 55-letni trener igralsko kariero v Evropi sklenil na Apeninih pri Bresciii, kamor se rad vrača. Ni nepomembno, da je Gurdiola tudi velik gurman in oboževalec italijanske kuhinje.