Po starem, brez igre, ki je ne znajo igrati

Izposodil si bom izzivalno tezo uglednega ekonomista Jožeta P. Damijana, ki je vznemirila del slovenskega nogometnega miljeja, da naj se »že enkrat neha zapravljat čas s tem fuzbalom, ker pač ne znamo« ... Iz njegovega zornega kota športnega navdušenca, ki uživa v vrhunskih spektaklih najboljših umetnikov in ga ne zanimajo vaške bitke v SNL, je bila povsem logična. Bila je tudi dovolj drzna in predvsem provokativna, da je aktivirala sektaštvo, česar ne maram pri privržencih posamezne panoge. Polemike, ki so se medtem razvile, so bile precej čustvene, manjkalo pa je predvsem kritične distance.

Vsega je kriv Maribor. Ali Liverpool. Dejal bi, hvala bogu, da se je zgodil angleški velikan. V dveh tekmah v tekmovanju najvišje ravni in merjenja moči z najširšo svetovno konkurenco se je razkril del slovenske nogometne realitete. Izpostavljen – negativno – je bil slovenski prvak, ki je pravzaprav daleč najboljši v državi in se celo najbolje v zgodovini moštvenih športov loteva posla, spektakla in tekmovanja.

Po zadnjem reprezentančnem podvigu in uvrstitvi na SP leta 2010 so slovenski nogomet, vključno s klubskim, ki je z Mariborovim vzponom visoko dvignil letvico, v poraze peljali napake, smola, vratnice, slab teren, strelski spodrsljaji, pomanjkanje moči, padec zbranosti v finišu ... Vsaj takšno je bilo prepričanje. Enako velja za reprezentanco pod Katančevim vodstvom in tudi za Maribor, ki je, kako ironično, celo več zmagoval kot izgubljal.

Reprezentanco in Maribor pa vendarle druži enak problem – neigra. Za prvo velja, da je imela razmeroma spodobno moštvo, ki ni igralo, za drugega pa še zmeraj velja, da je srčen in borben, ampak ne zna igrati. Oba pa sta brez igre, ker ju ne znata igrati. Tega v Mariboru ne vidijo ali si ne upajo na glas izraziti navijači, zaslepljeni z »antižabarstvom«, in tudi strokovna javnost. Če je glasnejša za decibel ali dva, je sramežljiva v kritikah, ker seveda delavnega »osla«, ki zmaguje v dirkah s konji, res ne velja priganjati.

Premišljeno zastavljena vijolična »odličnost« še ne pomeni, da si Maribor lahko lasti svetniški sijaj, ne da bi nanj letele kritične ocene o njegovem »modus operandi«. Prav nasprotno, zavoljo njegove domače premoči in zveličanja, da je edini, ki ve, kako se streže stvari, je – kar še posebno velja tudi za njegovi veličanstvi Zlatka Zahovića in Darka Milaniča – več kot dobrodošel vsak drugačen pogled.

Slovenski klubi ne gojijo igre. Kaj šele na višji ravni. Kadar zmagujejo, zmagujejo z borbo ali taktično dovršenostjo in premetenostjo (Maribor!), toda s sila malo igre. Od tod izvirajo tudi glavni reprezentančni problemi, ki se ne napajajo od najboljših slovenskih klubov z igralno usposobljenimi igralci. Ker jih ni, če se tu in tam kdo pojavi, pa ne sodi v zamišljen – neigralni – koncept.

Ni naključje, da so bili največji reprezentančni uspehi takrat, ko je selektor uglasil orkester okoli igralno najsposobnejših in najbolj nadarjenih igralcev (v prvem Katančevem obdobju okoli Zahovića, v Kekovem pa Korena, Birse), da je lahko izvedel spodobno igro.