Po zmage brez zmagovalca

Ko je Luka Elsner prišel v Olimpijo in nasledil jezikovno omejenega Italijana Rodolfa Vanolija, zaradi katerega so se treningi zavlekli v utrujajoče seanse, da je pomočnik lahko prevedel, kaj želi, sem poslušal, da je Olimpija dobila mladega in uspešnega trenerja, ki da že ve, kako se streže stvari. Da bo on pri komaj 34 letih znal tako zapleten ustroj, kot je lahko s 25 ali več igralci značajsko različno moštvo, uglasiti v uigran šampionski orkester z igrivo, učinkovito in uspešno igro. Priznam, da sem bil v škripcih, kako se s protiargumenti postaviti nasproti že prepričanim, ki so brez resnih argumentov stresali floskule o njegovi uglajenosti, odličnosti, izobraženosti, kultiviranosti in vsem drugem, samo o nogometu se ni prav veliko govorilo. Čeprav sem v napovedih tekem kar pogosto in predvsem iz kritičnega zornega kota opozarjal na kar vidne igralne omejenosti moštva in napake – ali filozofijo – še krepko neizkušenega Elsnerja.

Recimo, da mi je preteklega pol leta dalo prav, da se je Elsnerjeva trenerska pot spremenila v avanturo brez srečnega konca. Ne glede na to, da jo zdaj dobršen del kolegov in javnosti poskuša prikazati tako, da je za Elsnerjevo kalvarijo – mimogrede, ne kaže biti pretirano zaskrbljen, trener jo bo zelo dobro unovčil – glavni krivec športni direktor Ranko Stojić. Čeprav je Mandarić jasno in odločno povedal, da ni videl napredka v igri. Svoje nezadovoljstvo je izrazil na tako prepričljiv način, da je dal vedeti, da le ni samo navdušeni oboževalec nogometa in posla, povezanega z njim. Pri tem sploh ni pomembno, da sem predvidel, da se bo vse skupaj za nedvomno ambicioznega in nadarjenega trenerja zgodba z Olimpijo končala tako, kot se je, temveč to, da za svojo oceno nisem uporabil znanosti, temveč sem se oprijel preprostih dejstev, ki jih tudi glavni ustvarjalci v uspešnih klubih upoštevajo, ko izbirajo glavne izvajalce skrbno načrtovanih konceptov: da so izkušeni, zmagovalci, po možnosti bili vrhunski nogometaši, močne osebnosti ...

Tudi v tako kakovostno omejeni konkurenci, kot je slovenska liga, se napake kaznujejo. Olimpijine oziroma od Milana Mandarića niso bile kaznovane v minuli sezoni, v kateri je predsednik uporabil in potrošil prav tako tri trenerje, odstavil še Stojića povrhu, a kljub vsemu premagal Maribor. Del šampionskih zaslug je imel opit od zmagovanja nepripravljen Maribor (uspavalo je tudi Zlatka Zahovića), toda Olimpija je imela vsaj nekaj šampionskega v vodstvenem kadru. Imela je trenerja z izkušnjami zmagovanja ter ustvarjanja prepoznavnega sloga igre (čeprav neatraktivnega). Vanoli je ob slovitem rojaku Luigiju Apolloniju, ki je z bolj italijansko Gorico, kot so zdaj klubi v serie A italijanski, ugnal Maribor v pokalnem tekmovanju, v minulih štirih letih edini trener z lovorikami v SNL, ki ni bil trener Maribora.

Mandarić bo Olimpijino barko v pravo smer poskušal še drugič zapeljati s krmarjem Marijanom Pušnikom. Čudi me, da tako izkušeni poslovnež, ki ima v Stojiću z vsemi žavbami namazanega sodelavca, spet ni našel trenerja z izkušnjami zmagovanja, ustvarjanja šampionskih moštev, igralcev reprezentančnega formata ... Kaj si lahko – po Stojiću – od »trojke, ki jo je zbrala usoda«, lahko obetajo navijači? Uporabil bom kar ulično govorico kibicev z bogatim nogometnim poreklom: »Z golmanom (Stojić, op. p.) in trenerjem brez lovorik, ki všečno govori, ne bo kruha!« Zahović se že prizanesljivo muza.