Pomislil je na točko, ne pa na rekord

Fortaleza – Kajpak še naprej med številnimi nemškimi nogometnimi zanesenjaki ostaja ključno vprašanje, ali je ta »elf« sposoben za četrti naslov najboljšega na svetu, a obenem spremljajo tudi zanimiv boj za večno strelsko krono. Miroslav Klose se je namreč že v uvodnih trenutkih svoje premiere na tej lestvici izenačil z Ronaldom, hkrati je soigralcem rešil točko.

»Hitro je prišla streznitev, vse le ni tako lepo, kot je kazalo po gladki zmagi proti Portugalcem,« so zapisali na spletni strani Berliner Zeitunga, resnega časnika iz nemške metropole, in v obsežnem komentarju omenili tudi nujnost sprememb. K dinamiki na tekmečevi polovici naj bi več prispevala dosedanja rezervista Andre Schürrle in Lukas Podolski, oba reprezentanta iz ostrega in neusmiljenega angleškega prvenstva, o koristnosti prav kakšne spremembe pa pričata vstopa Bastiana Schweinsteigerja in Miroslava Kloseja ob sobotnem nemškem mučenju s trdim ganskim orehom.

Junak večera je bil Klose. Pri Bildu, osrednjem nemškem tabloidu, so mu namenili najvišjo možno oceno, čeprav je na igrišče vstopil komaj v 69. minuti, podobna pohvala, pa ne le v omenjenem dnevniku, pripada tudi »Schweiniju«, ob čigar prihodu je oživela dotlej zelo statična nemška zvezna vrsta. Z njim se je prebudil tudi kapetan Philipp Lahm, njuna os je že dolga leta izjemno pomembna tako za reprezentanco kot tudi za Bayern, pa naj gre za dogodke na igrišču ali pa hierarhijo v slačilnici.

A nogometni svet si je poleg nemške vztrajnosti ter odprtega boja s čvrsto in nepopustljivo Gano zapomnil dosežek prvega strelca nemškega »elfa«. Napadalec poljskih korenin in pri 36 letih zelo pisane reprezentančne poti je namreč s svojim 15. golom na vrhu večne lestvice ujel Ronalda. »Dvajset tekem, petnajst kosov, ni slabo,« se je nasmehnil v družbi nemških poročevalcev rešitelj točke proti Gani in sploh pogosto zelo spreten strelec v trenutkih odločitve. Tudi v soboto je bil njegov reakcijski čas po predložku in nato podaji z glavo branilca Benedikta Höwedesa prav imeniten, stroke in predvsem poznavalcev nemške scene pa s tem nikakor več ne preseneča. V Braziliji nastopa že sedmič na velikem tekmovanju: ob debiju na svetovnem prvenstvu, na Japonskem in v Koreji 2002, je zabil pet golov, štiri leta pozneje v domovini znova prav toliko, tem pa je nato pristavil še štiri zadetke v Južni Afriki 2010. Zdaj ima na svojem brazilskem seznamu prvi gol, prvenstvo pa se je pravzaprav komaj dobro začelo.

»Uf, nisem si mislil, da bom dočakal četrto svetovno prvenstvo,« je vesel nogometaš, ki ga je vselej odlikoval delovni pristop. Nikdar ni po svoji volji silil na naslovnice, škandali so od njega daleč stran, alkoholu in cigaretam se nikdar ni vdajal. »Le odkar igram v Rimu, sem se navadil ob kosilu na kozarec dobrega vina,« omeni in v slogu svoje skromnosti pristavi: »Ko sem v soboto dosegel ta gol, sem pomislil zgolj na točko za naše moštvo, nikakor pa ne na ta strelski rekord.« Nihče, ki ga pozna, ne dvomi o iskrenosti teh besed, nenazadnje bi lahko Miro zagnal vik in krik, ker ga ni bilo v startni enajsterici niti na prvi nemški tekmi s Portugalsko niti na drugi z Gano, a kako pomemben je za moštvo, je pokazal takoj po ponujeni priložnosti.

Sploh pa so druge tekme na prvenstvu Nemcem pogosto povzročale nevšečnosti. Že v zadnjih treh primerih, ko so se vedno znova na koncu uvrstili med najboljše štiri, se jim je zatikalo ob nastopu št. 2.: nazadnje v Južni Afriki so izgubili s Srbijo z 0:1, štiri leta prej so po hudem boju v domačem Dortmundu ugnali Poljsko z 1:0, poleti 2002 pa na Japonskem remizirali z Irsko (1:1).