Samo Union Olimpija do naslova s tujci

Domači naslovi v sveti peterici moštvenih športov so razdeljeni: nogometni prvak je Maribor, košarkarski Union Olimpija, hokejski SIJ Acroni Jesenice, rokometni Celje Pivovarna Laško, odbojkarski ACH Volley. Dva prvaka sta ljubljanska kluba, odbojkarski resda le priseljeni, vendar je po devetih sezonah s stalnim prebivališčem v Ljubljani že lahko »moj«, ljubljanski.

Čeprav je hokejska Olimpija šla k vragu, ni kakšne velike tragedije. Razen za upnike, toda kdo jih v slovenskem športu razen redkih izjem sploh še upošteva? Nategi so še vedno del splošne in poslovne kulture. Ampak z nekaj volje, srčnosti, pravim likom v podobi malo močnejšega poslovneža s širšim vplivom in še več entuziazma zanesenjakov bi lahko bilo že v letu, dveh v Tivoliju mogoče videti najkakovostnejši »alpski« hokej – brez Švice, kajpak.

Hokejsko Olimpijo sem želel izpostaviti iz povsem drugačnega konteksta, kot je tekmovalni. Nanj me je opozoril zdajšnji prvi mož »otroške« Olimpije Tomaž Vnuk. »Naše bogastvo so otroci, 200 mladih hokejistov. V takšnih trenutkih se vidi, kako pomembna je vzgoja in kaj pomeni imeti lastne igralce,« je zadel žebljico na glavico nekdanji virtuoz na ledenih ploskvah in mimogrede na vzgojo zabil še en, morda ključen žebelj. »Potrebujemo tudi nekoga, ki bo to lahko peljal naprej,« je bil iskriv Vnuk, ki je sicer predsednik HK Olimpija. Sicer pa, saj so tudi nove Jesenice lahko vzniknile zaradi številčnega zaledja v mlajših kategorijah v »drugem« jeseniškem klubu.

Šampionske poti so imele skupni imenovalec v tem, da so vsi z malo vložka kolikor toliko vzdrževali visoke tekmovalne in športne standarde z večinsko slovenskimi fanti. Mariborskih pet milijonov evrov je morda res izjemnih, ampak v primerljivih nogometnih okoljih so proračuni prvakov še krepko večji, kot je, na primer, pri Rijeki.

V aktualnem duhu nekdanjega dneva mladosti so tudi športni uspehi naših šampionov povezani z mladostjo, »narejeno doma«. Kar pomeni, da ni denarja oziroma ga je premalo. Z eno samo izjemo, košarkarsko. Tudi z odredbo o obvezni kvoti slovenskih fantov v postavi (sedem od 12), s katero naj bi se zaščitilo domače košarkarje, bi bil finalni učinek naših debelo v senci vidno kakovostnejših, toda še vedno povprečnih tujcev. Razmerje v učinku in igralnih minutah petih tujcev proti sedmim domačim igralcem je bilo v odstotkih približno 80:20. Tudi zato si letošnji finale končnice DP drugega naziva kot simpatični ne zasluži, čeprav naj bi zaradi Olimpijinega naslova (z minimalnim deležem Ljubljančanov v moštvu!?) in z njo povezanih napovedi o zasuku v organizacijskem ustroju pomenil nekakšno prebujenje slovenske klubske košarke.

Zakaj sem do novega Olimpijinega projekta zadržan, je kriva prav minula sezona. Še nikoli ni bilo prvenstvo tako nekakovostno in predvsem poceni, pa vseeno »mladih« s kančkom dodane vrednosti ni bilo na vidiku. Kar je v neskladju z delovanjem v obdobju uboštva, suhih krav.

Ligaški šport je v svetovnem merilu razdeljen na spektakelsko-poslovni del in vzgojnega z družbenim poslanstvom. Za prvega Slovenija nima mogotcev, za drugega pa ... Domišljijo prepuščam vam, dragi bralci in poznavalci.