Sanje mu je izpolnil Matjaž Kek

Zgodba o imenovanju selektorja hrvaške nogometne reprezentance pooseblja nepredvidljivost gospodarske panoge nogomet, v naslednjih letih bi lahko o njej posneli tudi celovečerni film, saj vsebuje veliko pričakovanje, zasuk in prvi vrhunec, ki bi mu lahko sledil holivudski konec. Glavni igralec zgodbe je Zlatko Dalić, ki se je v pičlih nekaj tednih prelevil iz trenerja za arabski svet v rešitelja hrvaškega nogometa.

Hrvati so v prvih dneh oktobra brezskrbno pričakovali nadaljevanje kvalifikacij za svetovno prvenstvo leta 2018, iskali ustrezne turistične aranžmaje v enajstih mestih po Rusiji in polemizirali o tem, kje naj si reprezentanca v kockastih majicah izbere svojo logistično bazo za igranje mundialskih tekem. Nato je sledil 6. oktober, finski gol v 90. minuti tekme na Reki, ki je odpihnil selektorja Anteja Čačića, in lahkotna družinska komedija se je sprevrgla v napet pustolovski film, v katerem »nihče« ni želel igrati.

Vodstvo hrvaške zveze (HNS) je ob Kvarnerju sestankovalo pozno v noč, vlogo rešitelja nekoč kultne reprezentance je želelo zaupati na Hrvaškem cenjenemu in uspešnemu trenerju Matjažu Keku – potezo je odobril kar Rijekin predsednik in podpredsednik HNS Damir Mišković –, toda Mariborčan je približno ob pol dveh zjutraj zavrnil ponujeno priložnost. Nadaljevanje je znano: prvi človek HNS Davor Šuker je deset ur pozneje angažiral Zlatka Dalića, trenerja iz Hercegovine, ki si je ustvaril ime v Varaždinu, od leta 2010 pa deloval v arabskem nogometu.

Dalić je najprej sprejel ponudbo za vodenje zgolj zadnje tekme rednega dela v Ukrajini, ki je Hrvaška ni smela izgubiti, nato mu je Šuker podaljšal pogodbo za dvoboj dodatnih kvalifikacij z Grčijo, šele minuli petek – po uvrstitvi na mundial 2018 – je prekarno zaposlitev zamenjal za pravo pogodbo, ki je veljavna do konca bojev za vseevropsko prvenstvo leta 2020. Dalića to ni motilo, četudi je večkrat javno zatrdil, da se mu zdi logično, da bi vodil Hrvaško na naslednjem svetovnem prvenstvu prav on. Ni se pogajal za višino plače, ne nazadnje je z vodenjem bogatih klubov Al-Hilal in Al-Ain že davno zagotovil življenjsko eksistenco sebi in svoji družini, stolček hrvaške članske selekcije je zanj le vrhunec trenerske kariere. Morda je prav zato dobil nižjo plačo kot predhodnik Čačić, ki je prejemal po 60.000 evrov mesečno.

Dalić je torej postal hrvaški selektor na podoben način kot Matjaž Kek slovenski. Podobno kot je nekoč Rudi Zavrl čakal na odgovor Srečka Katanca in po njegovem »ne« ponudil pravo pogodbo Keku, so Hrvati pred mesecem dni čakali na odgovor Keka. Zanimivo, slednji je pozneje na svetovnem prvenstvu osvojil štiri točke, največji dosežek v zgodovini nogometne Slovenije ... Tudi Dalić zaupa svojim zvezdnikom, javno napoveduje odmeven rezultat v Rusiji.

Luka Modrić, Ivan Rakitić in drugi asi Reala, Barcelone, Juventusa, Interja in Milana vedo, da so se znašli pred zadnjo veliko priložnostjo za odmeven rezultat v reprezentančni majici. Kdo ve, kako se bo končala ta naključna zgodba o ustoličenju Zlatka Dalića na položaj hrvaškega selektorja, potem ko je moral opraviti kar tri »sprejemne izpite« pri Davorju Šukerju ... Morebitna ponovitev leta 1998, ko so Hrvati pristali na 3. mestu na svetu, seveda ni izključena, to bi bil pravšnji scenarij za filmsko uspešnico.

»Bomo videli, v nobenem primeru ne bom opravljal tega posla do onemoglosti. Ne pričakujte Dalića na trenerski klopi več kot naslednjih deset let. Kmalu bom imel dovolj živčnosti in stresa, ki ga prinaša ta služba,« je zatrdil novi hrvaški selektor, ki ga najbolj sprosti – sprehod ob reki Dravi, ob kateri leži njegovo domovanje v Varaždinu.