Še vedno velik trn v peti večjih

Je za Aluminijem sezona presežkov ali zamujenih priložnosti? Klub iz Kidričevega, najmanjšega kraja v 1. slovenski nogometni ligi, je bil bolj kot ne nočna mora tekmecev in vzorčni primer, kako se da tudi z manj doseči več. Na koncu je sicer Aluminij dosegel manj, kot je kazalo po jesenski vmesni postaji, ko je bil še na tretjem mestu.

Toda tudi končno šesto mesto, z vsega točko za petim Celjem, je bilo dovolj za pozitivno oceno. Za oceno s petimi zvezdicami, bi se morali rdeči pod taktirko Oliverja Bogatinova uvrstiti v Evropo. Niso bili daleč, toda za to imajo klubski selektorji igre in zasedbe povsem utemeljene razloge. Po prvem delu sezone so prodali najvidnejše igralce, Francesca Tahiraja, Roka Kidriča in Erika Gliho. Odhoda tako pomembne trojice niso zmogli ali znali nadomestiti. Potrebovali bi tudi nekaj sreče pri izboru nogometašev, ki bi lahko nadomestili gole in kakovost najboljših strelcev in podajalcev.

Bogatinov in sodelavci so se morda ušteli, vendar niso pokvarili celotnega vtisa, ki ga je v veliki meri oblikoval trener. Zanimivo, Jeseničan s koprskim stalnim prebivališčem je na trenerski klopi zamenjal Slobodana Gruborja, ki se je zdaj vrnil v Kidričevo, čeprav je odšel, ker v prvem mandatu ni najbolje opravil svojega poslanstva. Hrvat z avstrijskim potnim listom bo imel to pot še težje delo, saj bo Bogatinova težko ujel po dosežkih in vsebini na igrišču.
 

Igral je toliko, kolikor je zmogel

Aluminij je igral sodobno in predvsem v skladu s sposobnostmi igralcev. Prav v tem je bila Bogatinova modrost. Vidna je bila tudi njegova nogometna pragmatičnost, ob kateri v igri ni bilo pretiranih vzponov in padcev. Aluminij je bil tudi takrat, ko ni bil enakovreden ali pa ni imel moči za izvedbo želene taktične zamisli, dovolj všečen in tudi poučen. Pokazal je, kako mora igrati moštvo, ki ga odlikuje organizacija igre, a nima več posamične kakovosti, kakršno je imel še jeseni.

Če so posamezniki v prvem delu prvenstva dvigovali moštvo in trenerja, je trener v drugem delu postal še bolj pomemben dirigent v uglašenem orkestru. Moral je ustaviti prevelike ambicije igralcev, ki niso imele realnih osnov. Aluminij ni bil naiven, kar je lahko značilnost moštev, ki mislijo, da so že sposobna nizati podvige, ne glede na to, da so bila oslabljena.

Stabilen klub, stabilen prvoligaš

Zasluge za izkupiček na igrišču si lastijo tudi klubski funkcionarji. Kako dobro jim gre od rok, največ pove nemoč soseda s Ptuja, Drave. Za svetlobna leta so v Kidričevem pred ptujskimi nogometnimi učenjaki, ki ne morejo sestaviti moštva za daljše obdobje boja za drugoligaški vrh ali celo za v prvo ligo. Po vseh merilih bi naj bila Drava "motor" nogometnega dravskega polja, Aluminij pa le njen satelit. O najboljši infrastrukturi v 1. SNL tako ali tako ne kaže izgubljati besed.

Aluminij ima tako rekoč vse, kar bi morali imeti veliki. Tudi odlične mlajše kategorije, preko katerih lahko vedno črpa igralce za člansko moštvo. Ob stabilnem pokrovitelju in organizaciji si lahko privošči tudi kakšen spodrsljaj, na primer pri izboru igralcev iz bližnjega hrvaškega okolja ali pri drugih tujcih.

Za kidriškim moštvom je še ena sezona, ki je tudi razočaranim in v drugih klubih neuporabljenim nogometašem dala sporočilo, da pri Aluminiju lahko upajo, da bi obudili svoje kariere. Da je kljub svoji "vaškosti" urejen klub z odličnim znanjem. Tudi zato se Aluminij lahko nadeja, da bo igralsko zasedbo vedno lahko dopolnjeval z igralci iz Maribora ali Olimpije in predvsem z nadarjenimi, ki si šele utirajo pot v profesionalni nogomet.