Skoraj vsi bi bili raje barabini

Vrhunski slovenski nogometaši se po koncu karier sila težko odločajo za trenerski poklic.

Objavljeno
07. julij 2019 06.30
Posodobljeno
07. julij 2019 06.30
Darko Milanič je edini nekdanji vrhunski reprezentant z uspešno trenersko kariero. FOTO: Tadej Regent
Zakaj lahko Frank Lampard, ne more pa Robert Koren? S tem intrigantnim vprašanjem bi se morali malo bolj resno ali temeljiteje poigrati slovenski ustvarjalci nogometnih trenerjev. Žal, morda pa ne, kdo ve, je slovenska nogometna scena pošteno osiromašena s konkurenco trenerjev, nekdanjih igralcev višjega reprezentančnega formata.

Sloviti Anglež je pred dnevi po vsega eni resni sezoni na klopi angleškega drugoligaša Derbyja vstopil v čevlje trenerja Chelseaja. Igralsko kariero je sicer Londončan vlekel do 38. leta starosti, potem pa se je preselil v trenerske vode. Sprva tako, da je še bolj utrdil teorijo in predvsem sprem­ljal način dela že uveljavljenih trenerjev in trende, potem pa je kar hitro dobil priložnost za prakso v višjem razredu, pri angleškem drugoligašu Derbyju. V naskoku za preboj v premier league je v minuli sezoni obtičal na zadnji oviri. V debitantski samostojni sezoni za Lamparda to ni bil uspeh, kvečjemu potrditev, da ima nekdanji zvezni igralec, ki ga je odlikovala inteligenca v igri, tudi prave trenerske gene. Da mu je pri tem bliskovitem vzponu pomagal izjemen inteligenčni kvocient, ki ga uvršča med 0,1 odstotka najpamet­nejših zemljanov, najbrž ni nič slabega. Mimogrede, nekdanji zdravnik pri Chelseaju Brian English je razkril, da so pred leti v okviru raziskav pri nekaterih igralcih Chelseaja opravili preizkus inteligenčnega kvocienta. Kapetan John Terry je bil v vrhu, medtem ko je Lampard menda debelo presegel mejo 150 IQ.

Ni le slovenska posebnost, da se za trenerski poklic na najvišji ravni odloči premalo bivših vrhunskih nogometašev, je pa zaradi omejene selekcije zagotovo slabost, da se ne. Razen Darka Milaniča drugih tako rekoč ni.

image
Iz afriškega rodu slovenskih reprezentantov je zajadral le Aleksander Radosavljević (levo), ki pa se je raje, kot vsakodnevnega mukotrpnega dela, oprijel bolj varnega in manj stresnega reprezentančnega selektorskega stolčka v mlajših kategorijah. FOTO: Reuters


Zakaj je doseg »naših« zvezdnikov vloga športnega direktorja in ne trener? Vsekakor gre za dva različna poklica, prvi naj bi zahteval veliko več neposrednih, praktičnih izkušenj in morda še več življenjske iznajdljivosti, malo manj pa teoretičnega, šolskega znanja, drugi poleg nogometnih veščin zahteva tudi zrelo osebnost. Če poenostavim: direktorji naj bi bili po malem barabini, trenerji marljivi ustvarjalci.

V slovenskem poglavju o trenerjih vam lahko iz lastnih izkušenj povem, da gre za trk prakse in teorije na eni strani ter lenobe ali nepripravljenosti za pobeg iz območja udobja na drugi. Teoretike, med katere uvrščam tudi igralce s povprečno kariero v SNL ali v nižjih ligah, spodbuja močnejši preživetveni naboj, zato jim ne manjka motivacije, praktiki (igralci z uspešnimi karierami) brez težav z rednim mesečnim dohodkom imajo izhodišče, da je vse samoumevno, ker oni pa že vedo, kaj in kako. Ob prepričanju, da si zaslužijo več spoštovanja in kakšno poleno manj pod nogami.


Med nekdanjimi vidnejšimi reprezentanti (iz samostojne Slovenije) je najviše na trenerski lestvici prilezel Darko Milanič.


Izvirni greh, zakaj je premalo vrhunskih igralcev trenerjev, je vendarle denar, ki ga je v slovenskem nogometu premalo. Nekdanjim igralcem z debelim bančnim računom se gradnja trenerske kariere s tisočakom ali največ dvema plače zdi nevredna truda, časa in ugleda. Znanje pa je treba plačati!

Nekdanjemu kapetanu Korenu želim čim več uspeha v vlogi športnega direktorja Celja, ampak raje bi videl, da bi izbral trenerski poklic. Tako kot bi želel, da bi ga Milivoje Novaković ... Slovenski nogomet namreč potrebuje ljudi, ki bi nadarjene znali usposobiti ali izbrusiti za najmočnejše klube. Takšne s prakso in še z IQ.