Slaven postal po smrti
Včeraj tragično preminuli Tomas Felipe Carlovich je bil v Argentini eden od najbolj spoštovanih in priljubljenih nogometašev.
Odpri galerijo
Tragična smrt Tomasa Felipeja Carlovicha (desno) je pretresla Argentince, med njimi tudi Diega Maradono, ki se je še pred meseci srečal z boemom, hipijem, a tudi igralcem, ki so ga občudovali številni rojaki. FOTO: Twitter
Ko je bil živ je zanj vedela le Argentina, ko je umrl, je zanj izvedel svet. V 75. letu starosti je včeraj za možgansko kapjo v bolnišnici umrl Tomas Felipe Carlovich. Dan prej ga je z udarcem v glavo s kolesa zbil ropar in mu ukradel kolo.
Argentina se je zdrznila. Tragično slovo nogometnega boema, ki je v sedemdesetih letih navduševal in ustvarjal čarovnije, je globoko pretresla državo. Spoštovali in cenili so ga vsi, tako zaradi mojstrstva na igrišču, kot nevsakdanjega življenjskega sloga in privrženosti rojstnemu Rosario, od koder ga niso premaknili niti klici iz Buenos Airesa ali tujine.
Trinche je bil vdan Rosariu, mesto je bilo vdano njemu. Niti Lionel Messi, ki je bil prav tako rojen v tretjem največjem argentinskem mestu, nikoli ne bo imel podobnega statusa, kot ga je imel njegov starejši in nesrečni rojak.
»Dragi Trinche, tvoja skromnost nas je vodila. Ne morem verjeti, da te ni več med nami. Še nedavno sva se srečala, zdaj te ni več. Upam, da bo pravici zadoščeno, počivaj v miru, učitelj moj,« je ob smrti svojega vzornika zapisal Diego Maradona, ki je le njemu priznaval večjo nadarjenost.
Nogometaš hrvaškega porekla je upodabljal vse prej kot ambicioznega nogometaša. Z videzom hipija, desetico na majici, stasom (visok je bil 190 cm) in odličnim tehničnim znanjem ter dojemanjem igre je bil na igrišču posebnež, tako kot zunaj njega. Umikal se je glamurju, bil je skromen in živel v svojem svetu, med ljudmi, prijatelji. Treniral je raje manj, kot več, zabaval se je raje več, kot manj.
Zaradi svojeglavosti ni dočakal največjega argentinskega zmagoslavja na svetovnih prvenstvih. Pod taktirko selektorja Cesarja Luisa Menottija je Argentina osvojila prvega od dveh naslovov svetovnega prvaka. Navijači so med junaki pogrešali le Trincheja.
Po eni od urbanih legend, ki jih v Argentini ne manjka o njem, se selektorjevemu prvemu pozivu ni odzval, ker je raje ribaril s prijatelji. Na eni od zadnjih pripravljalnih tekem pred SP v Nemčiji leta 1974 je reprezentanca gostovala v Rosariu. Ob odmoru je bilo 2:0 za domačo zasedbo, glavni zvezdnik na igrišču pa je bil Carlovich. Menotti naj bi zahteval, da v drugem polčasu ne igra. Ostal je v slačilnici.
Toda Menotti, izjemen nogometni in življenjski um, je priznal, da je bil Carlovich nogometaš drugačnega kova.
»Bil je genij. Za nekatere je bil romantik, za druge propadli igralec. On je eden od tistih otrok, za katere je bila žoga edinstvena igračka od rojstva. Toda impresivno je bilo gledati njegov nogomet,« je med drugim povedal Menotti.
Argentina se je zdrznila. Tragično slovo nogometnega boema, ki je v sedemdesetih letih navduševal in ustvarjal čarovnije, je globoko pretresla državo. Spoštovali in cenili so ga vsi, tako zaradi mojstrstva na igrišču, kot nevsakdanjega življenjskega sloga in privrženosti rojstnemu Rosario, od koder ga niso premaknili niti klici iz Buenos Airesa ali tujine.
Trinche je bil vdan Rosariu, mesto je bilo vdano njemu. Niti Lionel Messi, ki je bil prav tako rojen v tretjem največjem argentinskem mestu, nikoli ne bo imel podobnega statusa, kot ga je imel njegov starejši in nesrečni rojak.
»Dragi Trinche, tvoja skromnost nas je vodila. Ne morem verjeti, da te ni več med nami. Še nedavno sva se srečala, zdaj te ni več. Upam, da bo pravici zadoščeno, počivaj v miru, učitelj moj,« je ob smrti svojega vzornika zapisal Diego Maradona, ki je le njemu priznaval večjo nadarjenost.
Nogometaš hrvaškega porekla je upodabljal vse prej kot ambicioznega nogometaša. Z videzom hipija, desetico na majici, stasom (visok je bil 190 cm) in odličnim tehničnim znanjem ter dojemanjem igre je bil na igrišču posebnež, tako kot zunaj njega. Umikal se je glamurju, bil je skromen in živel v svojem svetu, med ljudmi, prijatelji. Treniral je raje manj, kot več, zabaval se je raje več, kot manj.
Svetovna prvaka Cesar Luis Menotti (desno) in Jorge Valdano sta tudi z občudovanjem govorila o Calrovichu. FOTO: Reuters
Namesto, da bi bil z reprezentanco, je raje ribaril
Zaradi svojeglavosti ni dočakal največjega argentinskega zmagoslavja na svetovnih prvenstvih. Pod taktirko selektorja Cesarja Luisa Menottija je Argentina osvojila prvega od dveh naslovov svetovnega prvaka. Navijači so med junaki pogrešali le Trincheja.
Po eni od urbanih legend, ki jih v Argentini ne manjka o njem, se selektorjevemu prvemu pozivu ni odzval, ker je raje ribaril s prijatelji. Na eni od zadnjih pripravljalnih tekem pred SP v Nemčiji leta 1974 je reprezentanca gostovala v Rosariu. Ob odmoru je bilo 2:0 za domačo zasedbo, glavni zvezdnik na igrišču pa je bil Carlovich. Menotti naj bi zahteval, da v drugem polčasu ne igra. Ostal je v slačilnici.
Toda Menotti, izjemen nogometni in življenjski um, je priznal, da je bil Carlovich nogometaš drugačnega kova.
»Bil je genij. Za nekatere je bil romantik, za druge propadli igralec. On je eden od tistih otrok, za katere je bila žoga edinstvena igračka od rojstva. Toda impresivno je bilo gledati njegov nogomet,« je med drugim povedal Menotti.
