Prijazen možakar, ki je vedel neverjetno veliko o drobnem biznisu, je resda zgrešil za približno 500 km, toda še veliko več je v družbi Švice, Kosova in Švedske lani zmanjkalo Sloveniji, ki se edina iz te skupine ni prebila vsaj do dodatnih kvalifikacij za SP 2026. Škoda, slovenski navijači »obožujejo« turnirje na drugih celinah; do svojega prvega mundiala na Daljnem vzhodu so morali preleteti 9000 km, do zadnjega na jugu Afrike še dobrih 3000 km več. Kdo ve, morda bi imela reprezentanca selektorja Matjaža Keka lani več možnosti, če bi ZDA postavile eno od prizorišč tekem na 13.000 km oddaljene Havaje.
Slovenci so letos prekinili še eno svojo tradicijo. Naši nogometaši so namreč doslej zaznamovali večino svetovnih prvenstev v dobrih petdesetih letih, na katerih so blesteli največji zvezdniki. Ko je leta 1974 na svetovnem prvenstvu šokiral nogometno družino Johan Cruyff s svojim »totalnim nogometom« – Nizozemska za to resda ni dobila prave nagrade –, je bil med pomembnimi obrazi jugoslovanske reprezentance tudi Brane Oblak. V eni od akcij je javno zasenčil Dragana Džajića, tedaj enega največjih zvezdnikov evropskega nogometa. Med razmišljanjem Džajića pred prostim strelom je »vskočil« Oblak in zabil gol Zairu, današnjemu DR Kongu. Ljubljančana niso zaman ...
| Nogomet
Komentarji