Slovenci oddaljeni od Rusije več kot 2000 km

Trnava – Kaj še preostane nogometni Sloveniji, potem ko je podpisala vdajo na Slovaškem in jo ta čas loči od Rusije veliko več kot dejanskih 2000 km? Zasedba selektorja Srečka Katanca tri tekme pred koncem kvalifikacij za svetovno prvenstvo gleda v hrbet Slovakom za velike štiri točke in bi v naslednjem mesecu potrebovala mini oktobrsko revolucijo v svoji igri in učinkovitosti. 

Srečko Katanec je resda dobil neformalno stavo že pred prvim žvižgom sinoči skromnega španskega sodnika Antonia Lahoza, potem ko nam je pred poletom v Bratislavo zatrdil, da »tokrat gotovo ne boste uganili vseh imen v začetni enajsterici«. Imel je prav, toda to mu na koncu ni pomagalo do osnovnega cilja – točke. Na desnem krilu je tekmo začel eden od piscev domžalske nogometne pravljice, ki jo je avgusta končal Marseille – Amedej Vetrih. To je bilo močno presenečenje za slovenske navijače, večino od 12 gostujočih novinarjev na Spartakovem štadionu, manj očitno za Slovake. Ti so resda v udarni zasedbi pričakovali Benjamina Verbiča, toda Katanec je po ogledu evropskih tekem Københavna in Domžal ocenil, da premore Vetrih v nogah več maratonskih genov. Vse drugo v Trnavi – pričakovano in déjà vu.

Tudi začetni pritisk gostiteljev je že bil viden, podoben tistemu izpred osmih let, ko so Slovaki na starem bratislavskem štadionu Opečnato polje (neuspešno) pritisnili na zasedbo Matjaža Keka. Sinoči so prednjačili slovaški zvezni igralci – zanesljivi Stanislav Lobotka in alfa in omega vseh domačih kombinacij Marek Hamšik. Posledično so opozorili nase zgolj trije Slovenci: Bojan Jokić je zaradi bolečine v stegenski mišici prepustil mesto Mitji Vilerju, Srečko Katanec je bil bitke s španskimi sodniki, Jan Oblak pa je nanizal obrambne sposobnosti, kakršnih se ne bi sramovali niti v ameriški vojski. Pekarik, Hamšik in Lobotka so bili neuspešni, strel Maka je v zadnjem trenutku preprečil Vetrih.

Oblak je gotovo vnesel v soigralce dovolj samozavesti in zanesljivosti, da bi slednji lahko opravili kaj več tudi na drugi strani igrišča. Občasno so razveselili rojake iz Šempetra pri Gorici, Ilirske Bistrice, Murske Sobote, Bovca, Idrije in drugih mest, ki so krasila razobešene slovenske zastave na štadionu Spartaka. Toda tri priložnosti iz prekinitev in dve kombinatorni akciji je bilo premalo za zlom opazno bolj razigrane slovaške reprezentance. Tudi slednja je bila še najbolj nevarna iz standardnih situacij, posebej ko je Oblak po strelu neapeljske zvezde Hamšika s konicami prstov preprečil zanesljivih 1:0.

Toda na žalost gostov se ni ponovil scenarij izpred osmih let, ko je Slovakom zmanjkalo sape že po dobrih desetih minutah drugega polčasa, ko je zletel za hrbet Jana Muche »tomahawk« Valterja Birse s 30 metrov. Na to je zaman upalo 1000 Slovencev na slovaškem zahodu. Katančevi aduti so namreč le težko prihajali do tekmečevih vrat prek igre in kombinatornih akcij. No, v 54. minuti je bilo vendarle drugače, ko je Viler prodrl in sijajno podal v kazenski prostor, Iličić je v svojem slogu prepustil žogo Matavžu in le malo je manjkalo do gola gostov oziroma je slovaški branilec prihodnosti Milan Škriniar blokiral strel Šempetrčana z desetih metrov. Škoda, toda jasno je bilo, da bo spopad za obisk Nižnjega Novgoroda, Rostova, Jekaterinburga in drugih ruskih mest napet vse do zadnje minute zadnje oktobrske tekme, nič drugače ni moglo biti sinoči – toda le do 81. minute tekme, ko je slovenska zasedba podpisala kapitulacijo.

Mak je prodrl po slovenski levi strani igrišča, v dvoboju ena na ena preigral Verbiča, poslal pred vrata Jana Oblaka oster predložek, na katerega se je mojstrsko odzval Hamšik. Oblak je njegov poskus še odbil nazaj v polje, nato pa je z bližine potisnil žogo čez golovo črto Adam Nemec, napadalec bukareštanskega Dinama. Slovaki so začeli slaviti zmago, s katero so dodobra zmanjšali možnosti Slovenije za njen tretji nastop na svetovnih prvenstvih.