Slovenija (gre naprej) z obrambnih okopov
Po izpadu v najnižjo kakovostno skupino evropskega nogometa
Odpri galerijo
Bo Josip Iličić vlečna lokomotiva slovenske reprezentance v prihodnosti ali zgolj eden od reprezentantov, je vprašanje za bodočega selektorja. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Sloveniji na svetovnem nogometnem zemljevidu spet grozi zdrs v nerazvito nogometno provinco. Iz razvojnega zornega kota vrnitev med eksote, kot so Gibraltarci, Andorci, Lihtenštajci, Ferci ..., niti ni tako slabo izhodišče za nov vzlet, kot bi lahko sodili po odzivu javnosti, ki od nekako srednje razvitega slovenskega nogometa zahteva čudeže in najmanj boje do zadnjega za uvrstitve na velika tekmovanja. Ampak ta razkorak med željami (zahtevami) in realnostjo je nekaj povsem normalnega za visoko ambiciozne ustvarjalce dodane vrednosti, ki morajo vselej upoštevati tudi psihološki učinek zmag in porazov. Slovenskega – nogometnega – ta trenutek oblikujejo porazi, kar v realnem svetu pomeni vse najslabše.
Slovenski reprezentančni nogomet je na razpotju oziroma na prelomni točki, ko morajo visoko usposobljeni in izkušeni možje (beri: stroka) presoditi, kakšen je idealen model igre in vse drugo, kar sodi k celostni reprezentančni podobi. Z osnovno kulturo obnašanja in olike vred. V ospredje se postavljata dva scenarija. Prvega narekujeta hitrost in neučakanost, da bi Slovenija čim hitreje ujela tekmece, ki so ji ušli predvsem zaradi daljšega in uglašenega razvojnega procesa, in ne večje prebrisanosti ali naključij. Tu in tam so mogoči tudi prebliski, a so kratkega veka in za seboj puščajo slabo zapuščino. Drugi je povezan z daljšim procesom, do zadnje potankosti izdelanim načrtom, v katerem je za navijače najbolj moteč in težko sprejemljiv del njegova časovnica. Kdaj, če sploh, bi lahko dočakali vrhunec?
Slovenija pozna dve zmagovalni obdobji, Katančevo in Kekovo. Strategiji, ki sta ju ubrala Srečko in Matjaž, sta si bili veliko bolj podobni, kot bi lahko sodili po njunih različnih javnih podobah in vodenju moštva. Za oba je pot do uresničevanja ciljev vodila izključno iz obrambnih strategij (ob visoki moštveni motiviranosti ali kar fanatizmu), toda z bistveno razliko. Katančeva izrazita dekadenca (njen vrhunec je bilo onemogočanje tekmecev) je bila spretno prikrita v virtuoznosti posameznika Zlatka Zahovića. Drugi so bili v veliki večini sposobni oprode, ki sta jim prav Zahovićeva svobodnjaška vloga in status omogočila, da so lahko skrivali svoje in moštvene limite. In hkrati imeli možnost prebliskov. Kekova strategija je temeljila na visoki moštveni uigranosti brez zvezdnikov in neodvisnosti od enega posameznika. To je bila Slovenija, ki jo je lahko reševal vratar, branilec, zvezni igralec ali napadalec in je imela sposobnost igralne preobrazbe. Ta model je na videz prinesel všečnejšo Slovenijo, ki je dajala občutek, da se zmore in zna pridružiti igralno sposobnejšim reprezentancam.
Izhodišče zdajšnje Slovenije je bliže Katančevi različici. Ima enega samega že uveljavljenega virtuoza v podobi Josipa Iličića, ki mu za status nacionalnega junaka manjka samo reprezentančna pravljica; Katančeva je imela Zahovića. Toda reprezentančnega DNK ne bodo vzpostavljali igralci, marveč selektor, njegov značaj, njegova filozofija, vizija. Ker je Katanec edinstven, je v prihodnosti realnejša Kekova Slovenija. Vprašanje je le, ali bodo v njej tudi najsposobnejši in najboljši. Slovenija si preprosto ne bi smela dovoliti, da bi bila brez »zvezdic« z višjo dodano vrednostjo. Navijači si resda najbolj želijo zmag, a tudi mojstre.
Slovenski reprezentančni nogomet je na razpotju oziroma na prelomni točki, ko morajo visoko usposobljeni in izkušeni možje (beri: stroka) presoditi, kakšen je idealen model igre in vse drugo, kar sodi k celostni reprezentančni podobi. Z osnovno kulturo obnašanja in olike vred. V ospredje se postavljata dva scenarija. Prvega narekujeta hitrost in neučakanost, da bi Slovenija čim hitreje ujela tekmece, ki so ji ušli predvsem zaradi daljšega in uglašenega razvojnega procesa, in ne večje prebrisanosti ali naključij. Tu in tam so mogoči tudi prebliski, a so kratkega veka in za seboj puščajo slabo zapuščino. Drugi je povezan z daljšim procesom, do zadnje potankosti izdelanim načrtom, v katerem je za navijače najbolj moteč in težko sprejemljiv del njegova časovnica. Kdaj, če sploh, bi lahko dočakali vrhunec?
Slovenija pozna dve zmagovalni obdobji, Katančevo in Kekovo. Strategiji, ki sta ju ubrala Srečko in Matjaž, sta si bili veliko bolj podobni, kot bi lahko sodili po njunih različnih javnih podobah in vodenju moštva. Za oba je pot do uresničevanja ciljev vodila izključno iz obrambnih strategij (ob visoki moštveni motiviranosti ali kar fanatizmu), toda z bistveno razliko. Katančeva izrazita dekadenca (njen vrhunec je bilo onemogočanje tekmecev) je bila spretno prikrita v virtuoznosti posameznika Zlatka Zahovića. Drugi so bili v veliki večini sposobni oprode, ki sta jim prav Zahovićeva svobodnjaška vloga in status omogočila, da so lahko skrivali svoje in moštvene limite. In hkrati imeli možnost prebliskov. Kekova strategija je temeljila na visoki moštveni uigranosti brez zvezdnikov in neodvisnosti od enega posameznika. To je bila Slovenija, ki jo je lahko reševal vratar, branilec, zvezni igralec ali napadalec in je imela sposobnost igralne preobrazbe. Ta model je na videz prinesel všečnejšo Slovenijo, ki je dajala občutek, da se zmore in zna pridružiti igralno sposobnejšim reprezentancam.
Izhodišče zdajšnje Slovenije je bliže Katančevi različici. Ima enega samega že uveljavljenega virtuoza v podobi Josipa Iličića, ki mu za status nacionalnega junaka manjka samo reprezentančna pravljica; Katančeva je imela Zahovića. Toda reprezentančnega DNK ne bodo vzpostavljali igralci, marveč selektor, njegov značaj, njegova filozofija, vizija. Ker je Katanec edinstven, je v prihodnosti realnejša Kekova Slovenija. Vprašanje je le, ali bodo v njej tudi najsposobnejši in najboljši. Slovenija si preprosto ne bi smela dovoliti, da bi bila brez »zvezdic« z višjo dodano vrednostjo. Navijači si resda najbolj želijo zmag, a tudi mojstre.
