Tiskane izdaje
Boštjan Cesar je prišel v reprezentanco A po naravni poti, z organsko rastjo, potem ko je igral za večino mlajših selekcij Slovenije, petnajst tekem tudi za izbrano vrsto U-21. Hitro se je uveljavil kot brezkompromisen borec na igrišču in gospod z veliko začetnico ob njem. S svojo požrtvovalnostjo in z brezpogojnim odrekanjem za dosego cilja lahko predstavlja zgled za vse nadobudne fante, ki želijo živeti od igranja nogometa, ali zgolj početi, kar jih zares veseli.
Ko je moral, je prisluhnil izkušenim asom à la Zahović, Pavlin in Knavs, od njih sprejemal življenjske izkušnje in črpal nogometno znanje. Pozneje je prevzel odgovornost sam. Najprej je pomagal Matjažu Keku v navezi s Korenom, Novakovićem in Handanovićem, v zadnjem ciklusu tudi Srečku Katancu s kapetanskim trakom na rokah, ko je tlakoval pot mlajšim kolegom.
Oblak, Krhin, Kampl in vrstniki bodo morali naposled šele dokazati, da so iz pravega testa, Cesar pa bo drevi še zadnjič pritekel v Stožice oblečen v reprezentančno majico s številko 5 in se poslovil kot gospod. Gotovo bi si zaslužil, da bi ga pozdravilo in se mu zahvalilo več navijačev, kot se jih bo nocoj zbralo na severu Ljubljane, toda kljub temu se bo poslovil, kot se spodobi za nogometne legende.
Slovenci niso narod, ki bi bil posebej ponosen na svoje najboljše sinove, saj večina najvidnejših asov konča v zobeh neuspešnih in nevoščljivih rojakov, zato bi bilo še toliko bolj prav, da bi vsaj drevi pozabili na neslavno tradicijo. »Cesi« si namreč zasluži iskreno spoštovanje in v šesti minuti tekme stoječe ovacije.
