Stomilijonski obrambni dvojec

Najdražji branilec na svetu Kyle Walker je svoj prestop iz Tottenhama v Manchester City pojasnil tako, da je ujezil nekdanji klub. »Odšel sem, ker želim osvajati lovorike.« Prepričal ni nikogar, a ni bilo potrebe. Tudi Angležem je bilo hitro jasno, da je bil v tem transferju pomembnejši posel.

V Walkerjevem prestopu so se zavrteli rekordni zneski. City je Tottenhamu zanj izplačal kar 61 milijonov evrov, medtem ko bo desni bočni branilec vsak teden bogatejši za 150.000 evrov. Lani je City prav tako postavil rekordni znesek za prestop Angleža in še branilca povrhu, ko je od Evertona kupil štoperja Johna Stonsa za 55 milijonov evrov. Še leto prej je Liverpoolu ukradel napadalca Raheema Sterlinga za 50 milijonov evrov.

Nad Walkerjevim prestopom so se zgrozili tudi največji angleški nogometni samoljubi. Mednje ne spada eden od najbolj upoštevanih komentatorjev Gary Lineker, ki je pronicljivo in hudomušno pospremil prestop s stavkom: »Koliko bi bil šele vreden, če bi znal še podati.« Šala ni posebno navdušila rojake, saj se je kmalu branil za izrečene besede tako, da je pojasneval, da se ni hotel posmehovati nogometašu, ki da je med boljšimi, in da bi lahko pri Cityju pod taktirko Pepa Guardiole lahko še napredoval. Da je to pač posel, značilen za angleški klubski nogomet v poslovnem vzponu, v katerem je na voljo toliko »televizijskega« denarja, da ga je treba obračati. Da je Kyle pač le del tega biznisa in da prestopni plesi z rekordnimi odškodninami iz leta v leto vodijo v norijo. Čeprav »molzejo arabsko kravo«, kot z veseljem dodajo domoljubi, ker tako in tako prestop plačuje lastnik Cityja, emiratski šejk Mansour bin Zayed Al Nahyan. 

Pomenljivo pa je, da je Walker postal sploh najdražji angleški nogometaš v zgodovini. »Kako se smešimo, branilca smo naredili najdražjega Angleža na svetu in branilca. Pomislite, Leonardo Bonucci je iz Juventusa odšel v Milan za 33 milijonov evrov,« so se kar v večini zgrozili komentatorji.

Še kakšen teden, dva, morda tri se bodo na Otoku še čudili, zgražali ali pa navduševali nad astronomskimi odškodninami, potem pa bo spet v ospredju zgolj in samo tekmovanje. Tako je bilo pred več kot stoletjem (natanko leta 1905), ko je na Otoku završalo ob prestopu Alfa Commona iz Sunderlanda v Middlesbroughu za tedaj prvih tisoč britanskih funtov, ali pa leta 1979, ko je sloviti trener Nottingham Foresta Brian Clough pripeljal Trevorja Francisa za milijon funtov. To je bil prvi znesek, ki presega milijon za nakup nogometaša. A Francisov nakup se je obrestoval z drugim naslovom evropskega klubskega prvaka.

Toda v nogometu ni nič drugače kot v poslu, odgovarjajo poslovneži, ki kot primer odprte trgovine, razmerij med ponudbo in povpraševanjem ter špekulativnimi potezami izpostavljajo borze. Tudi tam so mogoče neverjetne anomalije, po katerih delnice povprečnega podjetja lahko čez noč ali dve poskočijo za nekaj sto odstotkov.

Resnici na ljubo, 27-letni angleški reprezentant Walker bi se lahko izkazal kot dobra naložba, v njegovih nogah je tudi veliko dinamita, predvsem za dolge šprinte, ki jih ne zmore kar vsak igralec. Premore tudi mišice, ki bi mu jih lahko zavidali »bilderji«. Koristijo mu v dvobojih na tleh in v zraku. Na svojem igralnem položaju ni prav nič slabši, kot je v vlogi srednjega napadalca letošnja najdražja Unitedova okrepitev Romelu Lukaku, ki je zanj odštel Evertonu kar 85 milijonov evrov. In niti ta prestop ni ušel cinikom. »Si predstavljate, plačali so skoraj sto milijonov za napadalca, ki še ni dal gola in igral v ligi prvakov,« je bila ena od pikrih, najbrž še bolj opravičljivih pripomb. 

»Odškodnina je visoka, ampak z njo nimam ničesar. Preprosto sem si želel oditi, uiti iz obdobja ugodja in se spoprijeti z zahtevnejšo ravnjo ter konkurenco. Ponudila se mi je priložnost, ki se ji nisem mogel upreti,« je pošteno in iskreno selitev iz Londona v Manchester komentiral angleški reprezentant.