Ko se v zadnjem tednu svetovnega prvenstva v nogometu v boju za naslov znajdejo prve štiri reprezentance s Fifine lestvice, to ni več zgolj turnir, temveč učbenik sodobnega nogometa in njegovega zakulisja. Francija, Španija, Anglija in Argentina, razporejene v polfinalna para v Dallasu in Atlanti, potrjujejo, da je letošnji mundial – prvi s 48 ekipami – zasnovan tako, da favoriti statistično težko izpadejo zgodaj, kar po svoje spreminja pomen besede »presenečenje«.
Članek razkriva, kako je Fifa s spremembo pravil žreba omogočila, da se reprezentance s stopničk svetovne lestvice srečajo šele v polfinalu, kaj takšna arhitektura turnirja pomeni za športno pravičnost in prihodnje širitve na 64 ekip ter kako se v ta okvir vpenjajo Infantinove izjave o uspehu afriških reprezentanc. Obenem odstre, ali ta »najmočnejši polfinale v zgodovini mundiala« res prinaša tudi najboljši nogomet – ali zgolj najbolj skrbno režiran.
Komentarji