Tekma velike preteklosti in spomina na Ukrajino

Manaus – Današnji derbi Angležev in Italijanov sodi med klasike dolge nogometne zgodovine, preteklost med dvema narodoma, zapisanima žogi, je še precej bolj živahna kot denimo med Španijo in Nizozemsko, tekmicama sinoči in v finalu zadnjega SP. Anglija stavi na svoj novi val, Italija na nekaj svojih izkušenih adutov.

Kot vedno pred prvim nastopom na velikem tekmovanju v obeh taborih še ugibajo o svoji tekmovalni pripravljenosti, spremljevalcem pa spomin uhaja tudi k do konca napeti zadnji odmevni predstavi med akterji s tremi levi na prsih in »azzurri«. Pred dvema letoma sta se namreč moštvi udarili v četrtfinalu evropskega prvenstva, Italijani pa so bili srečnejši izvajalci enajstmetrovk, potem ko se pred tem oba vratarja nista dala. Junak napete končnice je bil Andrea Pirlo, neuničljivi italijanski kralj zvezne vrste, ko je angleško vodstvo pri dodatnih strelih izničil z mojstrovino v slogu Antonina Panenke, Čeha, ki je uničil Nemce v finalu EP 1976 s predrznim strelom po sredini vrat, pred katerim je žogo le kratko spodkopal in tako presenetil čuvaja vrat. Podobno potegavščino si je tako dobra tri desetletja pozneje privoščil tudi Pirlo, ko mu je nasproti stal Joe Hart. Danes bosta oba med navzočimi na brazilski zelenici.

»Seveda ti ni prav, ko izgubiš tekmo, predvsem v delu tekmovanja na izločanje, a prav ničesar ne obžalujem. Če že moraš doživeti poraz pri enajstmetrovkah, je najbolje ob kakšni nepredvideni potezi. Takrat seveda nisem razmišljal tako, danes je pač drugače,« se je včeraj na prizorišču novega poglavja derbijev spominjal Hart, sicer številka 1 angleških prvakov, nogometašev Manchester Cityja. Tako pa ne bo zanimivo le njegovo novo snidenje s Pirlom, temveč tudi z udarnim italijanskim adutom napada, Mariom Balotellijem, nekoč prav Hartovim soigralcem v Manchestru. Anglija je sicer v preteklosti redko slovela po junakih v vratih, marsikateri pohod na vrh se ji je ponesrečil tudi zato, ker št 1. ni imela na ravni Casillasa, Buffona, Kahna, Schmeichla itn. »A ne maram nikakršnih primerjav, tudi ko mi kdo reče, da sem se že približal Casillasu ali Buffonu. Sem svoj in se trudim iz dneva v dan. Pa naj nihče ne pozabi: Anglija je iz zgodovinskega zornega kota od vedno med največjimi nogometnimi nacijami, lahko sem le ponosen, da sem v njenih vratih.«

Hartovi trditvi kaže seveda prikimati, a celo najbolj vzneseni častilci otoške vrste so tokrat manj optimistični kot v preteklosti, dasiravno jim precej upanja vliva spretni napadalec Wayne Rooney, veselijo pa se tudi novih obrazov, tako tudi Liverpoolovega ofenzivnega dvojca Sturridge-Sterling.

Italija? Podobno kot Angleže je tudi naše sosede v pričakovanju prvenstva marsikdo med strokovnjaki in navijači bolj previdno in zadržano kot v preteklosti uvrstil med kandidate za velike zgodbe. Res pa je, da niti Buffon niti Pirlo, leta 2006 med najvidnejšimi posamezniki prvenstva in takrat italijanske lovorike, še nista za v staro šaro. Vročih je tudi nekaj igralcev, ki se že prav veselijo izzivov, kot jih na tej ravni še niso doživeli, včerajšnje stanje duha v taboru »azzurrov« pa je zbujalo skrb glede obrambne verige. V tem tradicionalno močnem delu italijanske postave je namreč zaškripalo: poškodba bočnega branilca Mattie de Sciglia je tako huda, da so ga odpeljali v bolnišnico in ga namesto predvidenega mesta v udarni reprezentančni enajsterici najbrž čaka vrnitev domov. Andrea Barzagli pa je še dan pred derbijem zdravil poškodovano peto. Ta je daleč od brezhibne, selektor Prandelli si je na jasnem, da ga ne bo mogel uvrstiti na seznam enajsterice za vse tri tekme. Izbral pa si je bržkone že zelo pomembno. V druščini, v kateri bo Urugvaj ostro napadel tradicionalni evropski nogometni sili, lahko tudi že ta uvodni derbi kroji končni razplet na lestvici skupine D …