Tomaž Kavčič: Sporočilo mundiala enako za Francijo in Slovenijo
S slovenskim selektorjem o povezavi med svetovnim prvenstvom v Rusiji, 1. SNL in slovensko reprezentanco.
Odpri galerijo
Slovenski slektor Tomaž Kavčič med SP ni opazil večjih taktičnih novosti. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Postmundialsko obdobje je pravšnje za pogovor s selektorjem slovenske nogometne reprezentance. S Tomažem Kavčičem smo analizirali Rusijo 2018. Marsikaj v nogometu je možno postaviti na skupni imenovalec, zato smo med pogovorom s šefom slovenske stroke poskušali najti povezavo med uspehi najboljših na svetu, 1. SNL in izbrano vrsto Slovenije.
Moram priznati, da med spremljanjem mundiala nisem opazil prav veliko novega, morda so se pojavila nekatera nova imena, toda saj to se dogaja od nekdaj. Veliko se je govorilo o nasprotnih napadih, toda vse to smo poznali že prej. Smernice običajno narekujejo že klubi v najmočnejših prvenstvih in ligi prvakov.
Drži. Več tovrstnih golov smo videli v prvem delu mundiala, ko nekaterim še ni bilo treba igrati na rezultat. Ko se je turnir prevesil v izločilne boje, je bil rezultat kralj vsega na igrišču. Saj vse ekipe igrajo strnjeno, linije so postavljene tesno, in če tako napadaš žogo, se na drugem koncu vselej odpira več prostora. Razlika je le v tem, kako hitre in sposobne igralce imaš, da prideš iz tega ozkega prostora v omenjeni prazen prostor. To je najbolje uspevalo Francozom, ki niso zaman postali svetovni prvaki.
Te niso bile tako slabe, kot se zdi. Če odmislimo Brazilijo in Argentino, ki sta klasični velesili in vselej med favoriti mundiala, na vsakem turnirju opozori nase kakšna iz tamkajšnje celine. Kolumbija je odšla domov po izvajanju enajstmetrovk, Urugvaj je izločil evropske prvake in v četrtfinalu izpadel proti poznejšim svetovnim prvakom, zelo dober vtis je zapustil tudi Peru, čeprav sploh ni preživel bojev v svoji skupini, kjer sta bili odlični Francija in Danska.
Danci igrajo boljši nogomet kot Švedi, več poskušajo igrati tudi z žogo, saj premorejo specifične nogometaše. Prav vse ekipe okrog Skandinavije krasi odlična disciplina v igri, maksimalno borben pristop in vrhunska organizacija na igrišču in na splošno okrog reprezentance. Ogromno pozornosti namenjajo vzdrževanju kolektivnega duha, »teambuildinga«, s katerim je možno prikriti morebitne slabosti in priti zelo daleč. Na ravni pod vrhom namreč ni večjih razlik.
Selektor Zlatko Dalić se je opazno osredotočil na gradnjo kolektiva in hierarhije v slačilnici. Dosegel je, da je igrala Hrvaška z velikim nacionalnim nabojem, čeprav tega nismo videli prvič. Ob tem imajo Hrvati odlično reprezentanco – poglejte primer Kovačića: igral je 70 odstotkov tekem za Real Madrid, v hrvaški zvezni vrsti pa ni imel glavne vloge. Pomembna je tudi zmagovalna miselnost igralcev, brez katere je težko vsakemu trenerju.
Mario Mandžukić igra za Juventus, kjer je na jedilniku zgolj imperativ zmage. To so mu vcepili v miselnost v Torinu, »zmaga« je edini program tudi v Madridu in Barceloni, kjer delujejo Modrić, Kovačić in Rakitić, podobne filozofije se je nalezel Lovren v Liverpoolu, Vrsaljko v Atleticu, Vida tako ali tako ne zna drugače ... To je ključno. Hrvati niso zaman štirikrat izničili zaostanka z 0:1! Le v finalu jim to ni uspelo.
Seveda. Brez pravega pristopa nihče ne more priti niti do četrtfinala, niti Brazilija ali Francija. To je osnova, brez katere ne moreš zgraditi ničesar. Poglejte Urugvaj, Kolumbijo, Dansko ali Rusijo, to je kolektivni fanatizem!
O trem ni treba polemizirati. Če fant dvakrat ni želel vstopiti v igro, Daliću ni preostalo drugega, kot da ga je poslal domov. Vsi se morajo podrediti skupnemu cilju, saj to bi moralo biti normalno.
Gylfi Sigurdsson je zvezda premier league, odlično igra v Evertonu, toda v reprezentanci se ne obnaša kot zvezdnik, pač pa kot eden od reprezentantov. Podredi se kolektivu, na igrišču gara kot vsi drugi, čeprav tega ne opazi vsak. To je temelj za dober rezultat. Pri Mandžukiću pogosto ne veš, ali je bočni branilec ali napadalec, tako gara za skupni uspeh. Ne nazadnje deluje podobno tudi Cristiano Ronaldo pri Portugalski.
Že to, da se je uvrstila na svetovno prvenstvo, je zanjo ogromen uspeh. Dva turnirja zapovrstjo, to je res podvig, hkrati pa največ, kar lahko dosežejo tovrstne reprezentance. Povsem na vrh ne moreš brez vrhunske individualne kakovosti. Gotovo so prav Islandci dokazali, da so lahko zraven z velikim nabojem in maksimalno kolektivnim pristopom v igri.
To je razumljivo, ko se igra z velikim vložkom. Toda enajstmetrovke vendarle niso loterija, prej znanje. Žogo je treba spraviti v mrežo, obstaja tudi dejavnik boljšega vratarja.
Gre za standardne situacije, s katerimi je možno marsikaj nadoknaditi. Večina preusmerja vedno večjo pozornost prav na akcije s prostih strelov, stranskih avtov in iz kotov. Bolj raznovrstni so klubi, v reprezentanci pa moraš najti čas, da dobro uigraš vsaj dve ali tri rešitve za prekinitve.
Christian Eriksen je odlično igral v majici Danske, podobno koristen je bil tudi Šved Emil Forsberg, soigralec Kevina Kampla pri Leipzigu. Toda, ne pozabimo, da je nogomet kolektiven šport, da lahko samo ekipa izpostavi posameznika. Če se posameznik ne podredi ekipi, ta ekipa ne more biti uspešna, kar je najbolj opazno pri srednje kakovostnih reprezentancah, ki bodo vselej blizu podviga, če se jim vse sestavi, kot je treba.
Nenehno spremljamo nogomet, ki se razvija, seveda poskušamo najti kaj uporabnega tudi za reprezentančni nogomet, ki se razlikuje od klubskega v načinu priprave in časovni omejitvi vadbe. Temelj resda ostaja enak: izhajati moraš iz svoje ekipe, svojih igralcev in obstoječemu kadru prilagoditi izbor vsega, od modela igre, taktičnih podrobnosti do celotnega koncepta. V Rusiji se je potrdilo, da ne moreš nič brez »teambuildinga«, to velja za vse na svetu, najbolj pa za srednji razred, kamor sodimo tudi mi.
Spremljam naše legionarje po Evropi. Pred začetkom klubskih priprav sem se z nekaterimi dobil, z nekaterimi sem se pogovarjal prek telefona. Liga narodov? Vsako tekmo bomo poskušali zmagati, ob tem pa želimo povsem formirati ekipo in jo dodatno uigrati do marca 2019, ko se začne ciklus kvalifikacij za euro 2020. Od naših tekmecev sem podrobno spremljal Bolgarijo in Ciper, saj z Norvežani igramo šele oktobra. Z vsemi lahko igramo enakovredno.
Seveda. Ligo narodov vidim kot vsi drugi selektorji: tudi pri nas prihaja do menjave rodov, čeprav ne drastične. Prek lige narodov, ki nam bo omogočila igranje pravih tekem, bomo uigrali reprezentanco, ki bo sposobna igrati na visoki ravni, hkrati bomo tekmovali za vrh skupine. Naš imperativ ni prvo mesto v skupini lige narodov, ki ti posredno omogoča dodatno pot do evropskega prvenstva, pač pa nastop na euru 2020.
Vsakoletni odliv nogometašev v tujino je zgovoren dokaz za to, da je 1. SNL kakovostno tekmovanje, v katerem številni klubi delajo dobro. Vsi štirje naši klubi v Evropi se borijo za nastop v 3. kolu kvalifikacij za evropsko ligo, kar je pozitivno. Upam, da bodo navijači podprli svoje klube, saj igralci hitreje zorijo ob polnih štadionih, ki prinašajo večji pritisk in dodaten motiv za boljšo igro.
Upam, da bodo ligaške tekme izpostavile še več igralcev, ne nazadnje so prav vsi reprezentanti – z izjemo Kevina Kampla – nekoč opozorili nase v SNL.
Turnir je presegel pričakovanja večine navijačev. Je Rusija 2018 res ponudila toliko novega tudi za stroko, kot trdijo nekateri? Kaj je bilo na prvenstvu zares novega, ste pri komurkoli zaznali povsem nov taktični pristop, nov pristop iskanja poti do tekmečevih vrat?
Moram priznati, da med spremljanjem mundiala nisem opazil prav veliko novega, morda so se pojavila nekatera nova imena, toda saj to se dogaja od nekdaj. Veliko se je govorilo o nasprotnih napadih, toda vse to smo poznali že prej. Smernice običajno narekujejo že klubi v najmočnejših prvenstvih in ligi prvakov.
Možnost za izvedbo nasprotnih napadov je običajno povezana s postavitvijo posamezne ekipe.
Drži. Več tovrstnih golov smo videli v prvem delu mundiala, ko nekaterim še ni bilo treba igrati na rezultat. Ko se je turnir prevesil v izločilne boje, je bil rezultat kralj vsega na igrišču. Saj vse ekipe igrajo strnjeno, linije so postavljene tesno, in če tako napadaš žogo, se na drugem koncu vselej odpira več prostora. Razlika je le v tem, kako hitre in sposobne igralce imaš, da prideš iz tega ozkega prostora v omenjeni prazen prostor. To je najbolje uspevalo Francozom, ki niso zaman postali svetovni prvaki.
Sigurdsson je zvezda premier league, a se podredi kolektivu. Kot Mandžukić na Hrvaškem ali Ronaldo pri Portugalski.
V končnici smo pogrešali večji učinek ekip iz Južne Amerike.
Te niso bile tako slabe, kot se zdi. Če odmislimo Brazilijo in Argentino, ki sta klasični velesili in vselej med favoriti mundiala, na vsakem turnirju opozori nase kakšna iz tamkajšnje celine. Kolumbija je odšla domov po izvajanju enajstmetrovk, Urugvaj je izločil evropske prvake in v četrtfinalu izpadel proti poznejšim svetovnim prvakom, zelo dober vtis je zapustil tudi Peru, čeprav sploh ni preživel bojev v svoji skupini, kjer sta bili odlični Francija in Danska.
Danska je izpadla po izvajanju enajstmetrovk proti Hrvaški. Kako ocenjujete razvoj ekip s severa?
Danci igrajo boljši nogomet kot Švedi, več poskušajo igrati tudi z žogo, saj premorejo specifične nogometaše. Prav vse ekipe okrog Skandinavije krasi odlična disciplina v igri, maksimalno borben pristop in vrhunska organizacija na igrišču in na splošno okrog reprezentance. Ogromno pozornosti namenjajo vzdrževanju kolektivnega duha, »teambuildinga«, s katerim je možno prikriti morebitne slabosti in priti zelo daleč. Na ravni pod vrhom namreč ni večjih razlik.
Omenili ste »teambuilding«. Zdelo se je, da pri tem prednjačijo Hrvati. Kako bi jih ocenili?
Selektor Zlatko Dalić se je opazno osredotočil na gradnjo kolektiva in hierarhije v slačilnici. Dosegel je, da je igrala Hrvaška z velikim nacionalnim nabojem, čeprav tega nismo videli prvič. Ob tem imajo Hrvati odlično reprezentanco – poglejte primer Kovačića: igral je 70 odstotkov tekem za Real Madrid, v hrvaški zvezni vrsti pa ni imel glavne vloge. Pomembna je tudi zmagovalna miselnost igralcev, brez katere je težko vsakemu trenerju.
Mario Mandžukić je tako garal za hrvaške zmage, da se na trenutke ni vedelo, ali je napadalec ali bočni branilec. FOTO: Reuters
Ste lahko konkretni?
Mario Mandžukić igra za Juventus, kjer je na jedilniku zgolj imperativ zmage. To so mu vcepili v miselnost v Torinu, »zmaga« je edini program tudi v Madridu in Barceloni, kjer delujejo Modrić, Kovačić in Rakitić, podobne filozofije se je nalezel Lovren v Liverpoolu, Vrsaljko v Atleticu, Vida tako ali tako ne zna drugače ... To je ključno. Hrvati niso zaman štirikrat izničili zaostanka z 0:1! Le v finalu jim to ni uspelo.
Prava miselnost in pristop, torej.
Seveda. Brez pravega pristopa nihče ne more priti niti do četrtfinala, niti Brazilija ali Francija. To je osnova, brez katere ne moreš zgraditi ničesar. Poglejte Urugvaj, Kolumbijo, Dansko ali Rusijo, to je kolektivni fanatizem!
Verjetno so Hrvati dodatno strnili vrste po primeru Kalinić?
O trem ni treba polemizirati. Če fant dvakrat ni želel vstopiti v igro, Daliću ni preostalo drugega, kot da ga je poslal domov. Vsi se morajo podrediti skupnemu cilju, saj to bi moralo biti normalno.
Ne nazadnje je podobno na Islandiji.
Gylfi Sigurdsson je zvezda premier league, odlično igra v Evertonu, toda v reprezentanci se ne obnaša kot zvezdnik, pač pa kot eden od reprezentantov. Podredi se kolektivu, na igrišču gara kot vsi drugi, čeprav tega ne opazi vsak. To je temelj za dober rezultat. Pri Mandžukiću pogosto ne veš, ali je bočni branilec ali napadalec, tako gara za skupni uspeh. Ne nazadnje deluje podobno tudi Cristiano Ronaldo pri Portugalski.
Izpostavili ste Sigurdssona, kako ste videli Islandijo?
Že to, da se je uvrstila na svetovno prvenstvo, je zanjo ogromen uspeh. Dva turnirja zapovrstjo, to je res podvig, hkrati pa največ, kar lahko dosežejo tovrstne reprezentance. Povsem na vrh ne moreš brez vrhunske individualne kakovosti. Gotovo so prav Islandci dokazali, da so lahko zraven z velikim nabojem in maksimalno kolektivnim pristopom v igri.
Islandski nogometaši so spet pokazali, kaj je mogoče doseči z močnim kolektivnim duhom. FOTO: Haraldur Gudjonsson/Afp
Veliko tekem so odločile 11-m.
To je razumljivo, ko se igra z velikim vložkom. Toda enajstmetrovke vendarle niso loterija, prej znanje. Žogo je treba spraviti v mrežo, obstaja tudi dejavnik boljšega vratarja.
Zakaj je padlo največ golov po prekinitvah?
Gre za standardne situacije, s katerimi je možno marsikaj nadoknaditi. Večina preusmerja vedno večjo pozornost prav na akcije s prostih strelov, stranskih avtov in iz kotov. Bolj raznovrstni so klubi, v reprezentanci pa moraš najti čas, da dobro uigraš vsaj dve ali tri rešitve za prekinitve.
Ste opazili še kakšnega nogometaša, ki ni prišel do konca?
Christian Eriksen je odlično igral v majici Danske, podobno koristen je bil tudi Šved Emil Forsberg, soigralec Kevina Kampla pri Leipzigu. Toda, ne pozabimo, da je nogomet kolektiven šport, da lahko samo ekipa izpostavi posameznika. Če se posameznik ne podredi ekipi, ta ekipa ne more biti uspešna, kar je najbolj opazno pri srednje kakovostnih reprezentancah, ki bodo vselej blizu podviga, če se jim vse sestavi, kot je treba.
Ste iz tovrstnega razmišljanja potegnili kaj koristnega za slovensko izbrano vrsto?
Nenehno spremljamo nogomet, ki se razvija, seveda poskušamo najti kaj uporabnega tudi za reprezentančni nogomet, ki se razlikuje od klubskega v načinu priprave in časovni omejitvi vadbe. Temelj resda ostaja enak: izhajati moraš iz svoje ekipe, svojih igralcev in obstoječemu kadru prilagoditi izbor vsega, od modela igre, taktičnih podrobnosti do celotnega koncepta. V Rusiji se je potrdilo, da ne moreš nič brez »teambuildinga«, to velja za vse na svetu, najbolj pa za srednji razred, kamor sodimo tudi mi.
Vsakoletni odliv nogometašev v tujino je najbolj zgovoren dokaz za to, da je 1. SNL kakovostno tekmovanje.
Mundial se je poslovil, toda nogomet ponuja nove izzive. Septembra bo napočil čas za premierno izvedbo Uefine lige narodov, tekmovanja, ki bo na nek način zamenjalo prijateljske tekme. Kako dotlej?
Spremljam naše legionarje po Evropi. Pred začetkom klubskih priprav sem se z nekaterimi dobil, z nekaterimi sem se pogovarjal prek telefona. Liga narodov? Vsako tekmo bomo poskušali zmagati, ob tem pa želimo povsem formirati ekipo in jo dodatno uigrati do marca 2019, ko se začne ciklus kvalifikacij za euro 2020. Od naših tekmecev sem podrobno spremljal Bolgarijo in Ciper, saj z Norvežani igramo šele oktobra. Z vsemi lahko igramo enakovredno.
Selektorja in reprezentanco septembra čaka začetek lige narodov. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Vaš cilj ostaja enak, uvrstitev na euro 2020?
Seveda. Ligo narodov vidim kot vsi drugi selektorji: tudi pri nas prihaja do menjave rodov, čeprav ne drastične. Prek lige narodov, ki nam bo omogočila igranje pravih tekem, bomo uigrali reprezentanco, ki bo sposobna igrati na visoki ravni, hkrati bomo tekmovali za vrh skupine. Naš imperativ ni prvo mesto v skupini lige narodov, ki ti posredno omogoča dodatno pot do evropskega prvenstva, pač pa nastop na euru 2020.
Že v prvem kolu smo vas opazili na večih tekmah 1. SNL. Kako bi jo opisali?
Vsakoletni odliv nogometašev v tujino je zgovoren dokaz za to, da je 1. SNL kakovostno tekmovanje, v katerem številni klubi delajo dobro. Vsi štirje naši klubi v Evropi se borijo za nastop v 3. kolu kvalifikacij za evropsko ligo, kar je pozitivno. Upam, da bodo navijači podprli svoje klube, saj igralci hitreje zorijo ob polnih štadionih, ki prinašajo večji pritisk in dodaten motiv za boljšo igro.
Je na obzorju kandidat za reprezentanco iz 1. SNL?
Upam, da bodo ligaške tekme izpostavile še več igralcev, ne nazadnje so prav vsi reprezentanti – z izjemo Kevina Kampla – nekoč opozorili nase v SNL.
