Tudi Rožmanov klub v pasti nujnega nižanja pogodb
Damir Mišković, predsednik nogometašev Rijeke, je po 55. rojstnem dnevu napovedal izredne ukrepe, s katerimi se je hitro sprijaznil trener Simon Rožman.
Odpri galerijo
Simon Rožman se je februarja na Reki razveselil zmage proti favoriziranem Dinamu v četrtfinalu hrvaškega pokala. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Kot povsod po nogometni Evropi so se tudi v Kvarnerskem zalivu veselili pomladnih predstav nogometašev Rijeke. Ti so v pokalu izločili favorizirani Dinamo, kotirajo na 2. mestu prvenstvene lestvice in vnovič lovijo nastope na mikavni mednarodni sceni. Ustavil pa jih je virus. Pri klubu bodo morali zniževati vrednost pogodb, kar je trener, Celjan Simon Rožman, sprejel brez pripomb.
Rijeka je klub izjemne tradicije, prepoznavnosti v lokalnem okolju in bližnji Istri, vse kar je pač južno od Crikvenice, Novega Vinodolskega in Senja, pripada posebni religiji Dalmacije – Hajduku iz Splita. Toda slednji, doslej edini hrvaški četrtfinalist prestižne lige prvakov, že dobro desetletje pluje v razburkanem morju napačnih smernic in temu primerno izostanka želenih lovorik. Na naslov prvaka v Splitu čakajo od leta 2005.
Reška zgodba je drugačna. Pogumna, samozavestna in predvsem v mejah realnih zmožnosti. Te pa s potezami uspešnega poslovneža Damirja Miškovića in vsaj za začetek zelo vidnim vložkom italijanskega kapitala Gabrieleja Volpija nikakor niso več majhne – klub je osvojil zgodovinski naslov prvakov s trenerjem Matjažem Kekom, uspešno nastopal na evropski sceni, vnetim privržencem pripravil spektakularne predstave ob gostovanjih Stuttgarta, Milana, Feyenoorda, Seville itn. Toda tako kot domala povsod na nogometnem obzorju, tudi pri najbogatejših klubih stare celine, se zdaj v belo-modrem taboru ukvarjajo z izpadom dohodka in ugibanjem o tem, kdaj bodo spet lahko nadaljevali svoje poslanstvo.
»Želel bi si le, da bi pustili pri miru sodelavce z njihovimi veljavnimi pogodbami, jaz se bom na vse privadil, zame ni težav,« je dejal 37-letni trener, o čigar sposobnostih je del zahtevnih obiskovalcev štadiona na Rujevici najprej dvomil, toda z odločnim pristopom in jasno strategijo je začel obirati sadove ter pridobil naklonjenost dobrih nogometnih poznavalcev v zdaj tudi evropski prestolnici kulture.
»Že v običajnih razmerah so klubi v hrvaškem nogometu kot vreče brez dna, lahko si predstavljate, kako je zdaj,« je Mišković, kot 70-odstotni lastnik alfa in omega ključnih klubskih potez, dejal v pogovoru legendarnemu reškemu novinarju Orlandu Rivettiju, vrsto let tudi dopisniku športnega uredništva Dela iz Kvarnerskega zaliva. Potrdil mu je, da bo podobno kot pri Dinamu in Osijeku zaenkrat za tretjino moral znižati pogodbe: v bruto znesku najvišje znašajo po 250.000 evrov.
Predsednik je pred kratkim praznoval 55. rojstni dan, ponosen je na vse, kar je dosegel s klubom, v katerem je zavihal rokave pred 8 leti – 20. marca 2012. Takrat je še na Kantridi, tistem kultnem štadionu pod skalnato steno, zavihal rokave in začrtal novo poglavje pisane klubske zgodbe. Pozneje je sledila selitev v sodoben nogometni center ob robu mesta, nostalgija in obenem želja po uresničitvi ambicioznega projekta nove arene na obali še vedno vlečeta ljudstvo h Kantridi. Kjer je prav včeraj še ena zadeva močno razžalostila dolgoletne obiskovalce štadiona: ni več mogočne krošnje pred osrednjo pokrito tribuno. Drevo, ki je bilo tam dobra tri desetletja, so morali posekati. Domačini si želijo novo krošnjo tudi kot naznanilo novih časov. Ko po vsakem dežju posije sonce.
Rijeka je klub izjemne tradicije, prepoznavnosti v lokalnem okolju in bližnji Istri, vse kar je pač južno od Crikvenice, Novega Vinodolskega in Senja, pripada posebni religiji Dalmacije – Hajduku iz Splita. Toda slednji, doslej edini hrvaški četrtfinalist prestižne lige prvakov, že dobro desetletje pluje v razburkanem morju napačnih smernic in temu primerno izostanka želenih lovorik. Na naslov prvaka v Splitu čakajo od leta 2005.
Reška zgodba je drugačna. Pogumna, samozavestna in predvsem v mejah realnih zmožnosti. Te pa s potezami uspešnega poslovneža Damirja Miškovića in vsaj za začetek zelo vidnim vložkom italijanskega kapitala Gabrieleja Volpija nikakor niso več majhne – klub je osvojil zgodovinski naslov prvakov s trenerjem Matjažem Kekom, uspešno nastopal na evropski sceni, vnetim privržencem pripravil spektakularne predstave ob gostovanjih Stuttgarta, Milana, Feyenoorda, Seville itn. Toda tako kot domala povsod na nogometnem obzorju, tudi pri najbogatejših klubih stare celine, se zdaj v belo-modrem taboru ukvarjajo z izpadom dohodka in ugibanjem o tem, kdaj bodo spet lahko nadaljevali svoje poslanstvo.
Matjaž Kek je bil prvi trener, ki je z nogometaši Rijeke slavil šampionsko lovoriko, njegova priljubljenost je še danes v Kvarnerju izjemna. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
»Želel bi si le, da bi pustili pri miru sodelavce z njihovimi veljavnimi pogodbami, jaz se bom na vse privadil, zame ni težav,« je dejal 37-letni trener, o čigar sposobnostih je del zahtevnih obiskovalcev štadiona na Rujevici najprej dvomil, toda z odločnim pristopom in jasno strategijo je začel obirati sadove ter pridobil naklonjenost dobrih nogometnih poznavalcev v zdaj tudi evropski prestolnici kulture.
Želja o vrnitvi na Kantrido
»Že v običajnih razmerah so klubi v hrvaškem nogometu kot vreče brez dna, lahko si predstavljate, kako je zdaj,« je Mišković, kot 70-odstotni lastnik alfa in omega ključnih klubskih potez, dejal v pogovoru legendarnemu reškemu novinarju Orlandu Rivettiju, vrsto let tudi dopisniku športnega uredništva Dela iz Kvarnerskega zaliva. Potrdil mu je, da bo podobno kot pri Dinamu in Osijeku zaenkrat za tretjino moral znižati pogodbe: v bruto znesku najvišje znašajo po 250.000 evrov.
Nekoč na Kantridi, zdaj pa na Rujevici: osrednja tribuna je vedno polna. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Predsednik je pred kratkim praznoval 55. rojstni dan, ponosen je na vse, kar je dosegel s klubom, v katerem je zavihal rokave pred 8 leti – 20. marca 2012. Takrat je še na Kantridi, tistem kultnem štadionu pod skalnato steno, zavihal rokave in začrtal novo poglavje pisane klubske zgodbe. Pozneje je sledila selitev v sodoben nogometni center ob robu mesta, nostalgija in obenem želja po uresničitvi ambicioznega projekta nove arene na obali še vedno vlečeta ljudstvo h Kantridi. Kjer je prav včeraj še ena zadeva močno razžalostila dolgoletne obiskovalce štadiona: ni več mogočne krošnje pred osrednjo pokrito tribuno. Drevo, ki je bilo tam dobra tri desetletja, so morali posekati. Domačini si želijo novo krošnjo tudi kot naznanilo novih časov. Ko po vsakem dežju posije sonce.
