Umrl je Dragoslav Šekularac, boem, uživač in mojster preigravanja

Legendarni nogometaš Crvene zvezde je preminil v 82. letu starosti.

Objavljeno
05. januar 2019 14.44
Posodobljeno
05. januar 2019 16.22
Dragoslav Šekularac je za Crveno zvezdo zbral 470 nastopov. FOTO: Crvena zvezda/promo
Beograd - Danes je v Beogradu v 82. letu starosti umrl legendarni nogometaš Crvene zvezde Dragoslav Šekularac »Šeki«. Bil je zvezni igralec, v preigravanjih tekmecev je veljal za enega najboljših jugoslovanskih nogometašev, poroča srbska tiskovna agencija Tanjug.

Šekularac, ki je 81. rojstni dan praznoval 8. novembra, je bil rojen v Štipu na območju današnje Makedonije. Za Zvezdo je prvič zaigral leta 1955, v 11 letih je zanjo zbral 470 nastopov in zabil 199 golov. Sedemkrat se je veselil naslova državnega prvaka in petkrat pokalnega. Pozneje je igral tudi za ameriški St. Louis Stars, OFK Beograd in Pariz.

Popularni Šeki se je po koncu igralne kariere na beograjsko Marakano vrnil tudi kot trener, a je tam ostal le eno sezono. Poleg Crvene zvezde je kot trener deloval tudi v Gvatemali in ZDA.

Za reprezentanco Jugoslavije je Šekularac odigral 41 tekem in zabil šest golov. Bil je njen stalni član in skupaj s soigralci se je veselil srebra na olimpijskih igrah 1956 in na EP 1960 ter četrtega mesta na SP 1962.


Boem, uživač, ljubljenec ljudstva


»Ko sem ga spoznal, sem hodil za njim po vsej Ljubljani. Za njim so se ozirala dekleta, bil je velik zvezdnik, toda tudi človek, ki je znal uživati. Sledil sem mu, kamor koli je šel, sem ga čakal, da bo prišel ven. Bil sem zaljubljen v nogomet ... Tudi igral sem z njim na eni od revijalnih tekem,« se Šekularčeve priljubljenosti, ki v tistem obdobju ni bila majhna tudi v Sloveniji, spominja naš najboljši nogometaš Brane Oblak.



Na vrhuncu kariere na SP v Čilu leta 1962 (Jugoslavija je bila 4.) je bil eden od najboljših igralcev turnirja, na katerem se je zgodilo, da je zmagovalno moštvo po tekmi na ramenih nosilo poraženca. To je bil prav Šekularac, ki so ga zmagovalci, Urugvajci, častili kot božanstvo. Med južnoameriškimi privrženci nogometa je bil na sploh izjemno cenjen, saj so ga mnogi zaradi svojega igrivega načina igre in izjemnih preigravanj postavljali ob bok najboljšemu igralcu na svetu Brazilcu Peleju.


Razredni sovražnik 


Evropski velikani niso imeli priložnosti, da bi Šekija ujeli, ko je bil na vrhuncu. Leta 1959 je bil blizu odhoda v Torino k Juventusu, močno si ga je želel pripeljati prvi mož Fiata in »Stare dame« Giovanni Agnelli. 

»Star sem bil 21 let, ko me je videl Agnelli. Na vsak način me je želel pripeljati k Juventusu in ni spraševal, koliko stanem. Žal je vmes posegla politika. Aleksandar Ranković (tedaj prvi mož vojaško obveščevalne službe OZNA, op. p.) in Slobodan Penezić Krcun (srbski notranji minister, op. p.) mi nista dovolila odhoda, čeprav so Italijani v hotelu Metropol tri dni prepričevali, da naj me izpustijo. Z Agnellijem sem se vse zmenil, čakala sva le na dovoljenje s političnega vrha. Šlo je tudi za velik znesek, približno 600.000 evrov, toda Ranković in drugi so želeli, da bi Agnelli tudi vlagal v tovarne in v nekatere stvari, ki niso imele zveze z nogometom. Ko je imel vsega dovolj, je pobral šila in kopita, meni pa se je nogomet zagabil,« je razkril Šekularac, ki je bil zaradi svoje priljubljenosti med »rajo« nadvse priročna figura v rokah vodilnih politikov. Potrebovali so ga doma, da je ljudi lahko zabaval, a hkrati so ga držali pod nadzorom, saj je bil za komuniste razredni sovražnik. Očitali so mu, da je simpatiziral s  četništvom, kar je on odločno zavrnil.

 

image
Tudi najboljši slovenski nogometaš Brane Oblak je oboževal Dragoslava Šekularca. FOTO: Wikipedia


Za Trumpa na čelu Srbije


Šekularac je bil posebnež in vedno iskriv. Pred zadnjimi predsedniški volitvami je izrazil željo, da bi za predsednika Srbije najraje videl Donalda Trumpa. »Moj kandidat mora biti podoben ameriškemu predsedniku, iskren, izkušen in sposoben voditi državo, da ne bi jemal samo za svoj žep,« je opisal, kakšen bi naj bil njegov kandidat na čelu Srbije.


Ustvarjalec evropskega prvaka


Že proti koncu kariere je vendarle odšel v tujino in preko nemškega Karlsruheja končal v Kolumbiji, kjer je navduševal kar pet let. Nogometno kariero je končal v sedemdesetih letih minulega stoletja v dvoranskem nogometu v ZDA. Za Rajkom Mitićem so ga razglasili za drugo največjo legendo Crvene zvezde. Veljal pa je tudi za ustvarjalca šampionskega rodu rdeče-belih, ki so leta 1991 osvojili naslov evropskega prvaka. Na trenerskem stolčku ga je leta 1990 zaradi incidenta v Kölnu, kjer je v »tunelu« udaril redarja, zamenjal Ljupko Petrović, ki je Crveno zvezdo nato popeljal na evropski vrh.

Šeki nemara ni bil najboljši nogometaš z območja nekdanje Jugoslavije, a prav gotovo najbolj nadarjen, so si bili skoraj soglasni skoraj vsi največji poznavalci nogometa. Šekularac je ljubil nogomet, užival v njem in ga tudi živel.