Ustvarjalni Argentinec Messiju dodal še Rodrigueza

Pred skoraj natančno letom dni, 23. novembra, se je stresla Kolumbija. Kolenske vezi si je strgal prvi nogometni zvezdnik Radamel Falcao. Za trenutek se je v državi ustavila žoga. Nihče si ni drznil pomisliti, kaj to pomeni za reprezentanco, ki je s »tigrom« v osrednji vlogi načrtovala, da bo po šestnajstletni odsotnosti s svetovnih prvenstev prav v Braziliji pripravila čudež.

Bolje je, da se je poškodoval pol leta pred mundialom kot tik pred njim, so se tolažili v strokovnem štabu na čelu z Argentincem Josejem Pekermanom. Petinšestdesetletni strokovnjak judovskega rodu, ki ga je med kvalifikacijami za SP predsednik Kolumbije Juan Manuel Santos nagradil z državljanstvom, je imel dovolj časa, da je sicer že uigranemu moštvu vdihnil nove zamisli in pripravil izhodišče odkritju svetovnega prvenstva Jamesu Rodriguezu, ki je bil s šestimi goli najboljši strelec, zlati čevelj.

Falcao – v Stožicah bo manjkal zaradi poškodbe – je morda že bolj ali manj preteklost nove Kolumbije. Zdi se nekoliko neverjetno, da je odsotnost »stroja za gole« pospešila razvoj kolumbijske reprezentance, toda podobno sta iz njegove sence izstopila tudi Atletico Madrid in Monaco. Madridski klub je po Falcaovem odhodu osvojil naslov španskega prvaka in se uvrstil v finale lige prvakov, Monaco je drugi del sezone brez Falcaa odstotek zmag s 53 povečal na 66.

Nadarjenost Rodrigueza in drugih nogometašev sedanjega rodu je samo en kamenček v kolumbijskem mozaiku, ki ga je vendarle sestavil ključni mož v podobi umirjenega bivšega selektorja Argentine Pekermana. Ustvarjalni Argentinčevi geni so namesto pred osmimi leti na SP v Nemčiji, kjer je poveljeval Argentini, prišli do veljave v Kolumbiji. Še posebej njegov izostreni čut za mlajše igralce, s katerim je zaslovel tudi v domovini, potem ko je narekoval reprezentančno kariero Lionela Messija. Kolumbijo in Rodrigueza je preobrazil v slabih dveh letih: leta 2012 je po treh desetletjih postal prvi tujec v vlogi selektorja (nizali so se Francisco Maturana, Hernan Dario Gomez, Luis »Chiqui« Garcia, Reinaldo Rueda, Jorge Luis Pinto in Eduardo Lara) in mož, ki je dokončno potisnil v pozabo travme, povezane z neuspešnimi naskoki na SP: po Franciji leta 1998 so mundiali na Japonskem in v Južni Koreji, Nemčiji ter Južni Afriki minili brez vendarle ene od najmočnejši selekcij Južne Amerike. S Paragvajem se bojuje za št. 4, takoj za nedotakljivo trojko Brazilijo, Argentino in Urugvajem.

»V Braziliji bomo zagotovo pisali pomembno zgodbo,« je pred odhodom na SP napovedal Pekerman, mojster praktičnega nogometa. Tudi kolumbijski kolegi so priznali, da je iz enajstih dobrih igralcev brez zvezdniškega CV ustvaril moštvo z napadalno močjo, ki izvrstno nadzira žogo. Kolumbijce je Pekerman resnično navdušil. Prislužil si je vse vrste nazivov, razglasili so ga za osebnost leta (2013). Res veliko za moža, ki se je pravzaprav po naključju znašel na selektorskem stolčku. Nanj je sedel zaradi tega, ker je rojak in zdajšnji selektor Argentine ter bivši trener Barcelone Gerardo Martino zavrnil ponudbo, da bi prevzel »kofetarje«.

Ikoni Jose Valderrama in Rene Higuita brez nagrad

Devetdeseta leta minulega stoletja so bila zlata za Kolumbijo, a hkrati je bilo to tudi desetletje zamujenih priložnosti. Rod Carlosa Valderrame, ob Diegu Maradoni enega najprepoznavnejših južnoameriških nogometašev na svetu, ki je v vlogi klasičnega nogometnega plejmerjkerja navduševal s svojo lahkotno in igrivo eleganco, je obetal, da bo krojil zgodovino na SP v ZDA. Kot zmagovalka kvalifikacij se je Kolumbija uvrstila na ameriški mundial, tam pa prejela zaušnico s tragičnimi posledicami. Kolumbija je v zelo neugodni skupini s tedaj močno Romunijo z Georghijem Hagijem, Maradono izpod Karpatov, na čelu, Švico in gostiteljico ZDA obstala v skupini z naslednjim izkupičkom: zmaga in dva poraza. Usoden je bil poraz z gostiteljico ZDA z 1:2 in avtogol Andresa Escobarja. Davek je bil najhujši. Nesrečnega strelca so pet dni po vrnitvi v domovino s streli iz pištole pokosili trije razjarjeni navijači. Eden od njih je ob srhljivem umoru vzklikal gol, gol. Po tem gnusnem dogodku je Kolumbija še bolj utrdila sloves dežele, ki ji vlada narkomafija in druge kriminalne združbe, a hkrati je bilo to tudi prelomno obdobje za bolj odločen obračun s kriminalom.

Valderrama, znan tudi po košati pričeski s prameni, in Higuita, čigar spektakularno posredovanje v prijateljski tekmi z Anglijo leta 1995 na Wembleyju (0:0) velja za enega od najbolj nenavadnih in čudežnih v zgodovini obramb (imenujejo ga škorpijon), nista dočakala tekmovalno uspešnega vrhunca. Ta je pripadel vmesnemu rodu, ki je na domačih tleh leta 2001 osvojil naslov južnoameriškega prvaka.

Novi rod: Real, Milan, Porto, Borussia Dortmund, Inter

V Stožicah bo gostoval nemara najbolj nadarjen rod kolumbijskega nogometa. Rodriguez (Real Madrid), ki je s 23 leti in 6 meseci postal najmlajši kapetan, Jackson Martinez (Porto), Juan Guillermo Cuadrado (Fiorentina), Carlos Bacca (Sevilla), Adrian Ramos (Borussia Dortmund), Pablo Armero (Milan) in drugi, med katerimi je tudi vrsto še skritih upov, ki jih je Pekerman nagradil s potjo v Evropo, zasedajo kar 3. mesto na lestvici Svetovne nogometne zveze (FIFA). Pred njo sta le svetovna prvakinja Nemčija in podprvakinja Argentina, Slovenija je 36. Zaradi poškodb sta odpadla zvezni igralec Freddy Guarin (Inter) in Neymarjev krvnik s SP Camilo Zuñiga (Napoli).

»Ta Kolumbija ima izjemne napadalce, toda temelj nogometne igre je čvrsta obramba. Obnavljamo jo, osvežujemo in pomlajujemo. Moštvo mora vsezkozi napredovati, saj je nujno za našo konkurenčnost, da smo lahko v ospredju. Med napadalci vlada tekmovalnost, njihova kakovost je tako močna, da moram biti pazljiv, da lahko vsi dobijo priložnost, ki si jo zaslužijo. Morda je nekateri ne bodo dobili, težko bo,« je načrte pred evropsko turnejo razgrnil Pekerman in razkril, da njegov štab skrbno beleži vse najmanjše podrobnosti o tekmecih. Vsak tekmec ima svoje značilnosti in posebnosti. Tudi Slovenija, ki je zelo čvrsta in agresivna. Prihaja iz regije, kjer so trda in telesno zelo močna moštva. Ta način igre smo spoznali, ko smo igrali s Srbijo,« je zaokrožil natančni sivolasi selektor, ki resnično ničesar ne prepušča naključjem. In še vedno računa tudi na Falcaa.

»Igra v eni od najmočnejših lig na svetu. Njegova poškodba je le prehodna in verjamem, da bo kmalu spet igral na najvišji ravni,« je dejal z razlogom. James Rodriguez navkljub mojstrstvu še ni vodja. Pekerman avtoriteto v slačilnici in na igrišču še išče, morda jo bo dobil v Stožicah.