Olimpijin junak iz Argentine: Vesel sem zaradi navijačev, igralcev, Ljubljančanov
Andrej Vombergar je prinesel verjetno odločilno zmago Olimpiji v Ljudskem vrtu. Spregovoril je tudi o trenerju Igorju Biščanu.
Odpri galerijo
Andrej Vombergar je dolgo čakal na svojo priložnost pri trenerju Igorju Bišćanu in jo izkoristil v najpomembnejšem trenutku. FOTO: Uroš Hočevar
Kakšen drug napadalec z vzkipljivim temperamentom Argentinca bi Igorju Bišćanu ob zmagovitem golu v 90. minuti zagotovo namenil posebno in manj prisrčno čestitko. Toda Andres, v Sloveniji Andrej Vombergar, junak zeleno-bele zmage v Ljudskem vrtu, je raje stekel k navijačem, da bi z njimi proslavil najbrž šampionsko zmago.
Ste kaj spali po tako izjemnem večeru, ki vas je zavihtel v ospredje slovenske nogometne javnosti?
Nekaj uric dobrega spanja sem si privoščil. Zbudil sem se iz sanj, ki so bile resnične. Zmaga Olimpije je veljala, moj gol je bil odločilen in to največ šteje. Vesel sem zaradi navijačev, igralcev, Ljubljančanov.
Vam je trener čestital za gol, morda snel klobuk in se morda opravičil, da vas je v spomladanskem delu sezone tako vztrajno držal na klopi za rezervne igralce?
Ne, čestital je vsem igralcem. Ampak takšne stvari me k sreči še ne obremenjujejo. To mojo trnovo pot razumem kot del nogometa, na kateri ni sentimentalnosti, temveč zelo veliko krutega boja. Vedno moraš biti pripravljen, da izkoristiš priložnost, ki se ti lahko nenadoma ponudi. Čeprav sem bil obsojen na sedenje na rezervni klopi, sem verjel vase, v glavi ostal miren in čakal ter dočakal svojo veliko priložnost.
Ste prejeli kaj čestitk iz tabora tekmecev?
Ni jih bilo, predolgo smo slavili zmago z navijači.
Ste bili pred tekmo del trenerjeve strategije, če Olimpiji ne bi šlo po njenih željah?
Ne, trenerjeva odločitev je bila spontana, prej nam je rekel, da naj igramo, kot znamo. Takoj na začetku drugega polčasa me je dvignil s klopi in me poslal na ogrevanje. Vse drugo je preteklost. Bilo pa je težko, zaostajali smo.
Po sanjski zmagi so mnogi prepričani, da bi bilo prvenstvo že odločeno, če bi Olimpija igrala v takšni postavitvi, kot je v derbiju.
Kdo ve, tudi v prejšnjih tekmah smo bili boljši od tekmecev. Nizali smo priložnosti, zastreljali enajstmetrovke, nismo imeli sreče. Pomembno je bilo, da si nismo omajali samozavesti. Na igrišču je ta zelo pomembna.
Kakšni so bili odzivi iz Argentine?
Če se pošalim, še preden je bilo konec derbija, sem prejel številne čestitke po SMS. Ni jih bilo mogoče prešteti, na stotine jih je bilo. Prijatelji, znanci, sorodniki, ne vem, ali kdo ni vedel, kdo je odločil največji slovenski derbi. Spremljali so ga. Imel sem številne klice, pa čivkanje, facebook, ni bilo družabnega omrežja, na katerem se ne bi odzivali. Moj oče Marko je še posebno vešč uporabljanja družabnih omrežij.
Ste imeli močno podporo tudi na tribunah v Ljudskem vrtu?
Seveda, ampak največjo je predstavljalo moje dekle Agustina. Že dva meseca je tukaj. Tudi njena družina prihaja iz bližnjega okolja, natančneje iz Italije. Vsi stari starši so iz Italije, prihajajo iz Benetk in Milana.
Kako ste videli derbi, ki je dejansko odločal o prvaku? Bi ga bilo mogoče primerjati s slovitim argentinskim superklasikom med Boca Juniors in River Plate?
V mnogočem je bil odličen, pravi derbi in tudi strasten. Resda se ne more primerjati z »našim« po kakovosti, toda rad imam strast in v Mariboru jo je bilo čutiti. Tisto pravo, nogometno. (Najbrž jo je videl v Abassovem nespodobnem izzivanju pred tribuno mariborskih navijačev, ki so se nato zapodili proti njemu. Razen nekaj udarcev je bilo brez vidnejših posledic, strasti so se hitro umirile, op. p.)
Je gol odgnal slabo voljo in v vas prebudil to strast, da bi si povrnili zaupanje in morda na novo zaživeli? Ste morda pomislili, da ste izbrali napačno odločitev, ko ste sprejeli ponudbo Olimpije, in si zaželeli, da bi po sezoni odšli?
Ni mi bilo lahko, vsak nogometaš bi rad igral čim več. Kot napadalec sem še toliko bolj pogrešal igro, saj strelci živimo od golov, in če ne igramo, jih ne moremo zabijati. V pripravljalnem obdobju nisem bil v ustrezni formi, nisem dobival veliko minut in niti pretirane sreče nisem imel, toda bil sem miren in vedel, da bo enkrat prišel tudi moj trenutek.
Torej ostajate v Olimpiji?
Pogodba traja še dve sezoni. Najprej je treba izpeljati sezono, še dve tekmi odigrati tako, da bomo prvaki, potem pa bom odšel na krajše počitnice v Argentino. Odmor bo kratek, priprave za novo sezono se bodo začele po dveh tednih od konca prvenstva.
Zakaj niste bili po trenerjevi volji?
Vsak trener ima svojo zamisel. V prednosti so bili igralci, v katerih je videl, da bi lahko izpeljal to, kar si je zastavil. Naj povem, da ima Olimpija odlične igralce in da se ni lahko prebiti v ospredje. Dejstvo je, da so večinoma znali izkoristiti svoje priložnosti. Pravzaprav nisem jezen, ker nam je šlo dobro od nog, verjeli smo v trenerja in tudi on v nas.
Verjamete, da ste si zdaj pridobili trenerjevo naklonjenost in da boste v zadnjih dveh tekmah imeli vidnejšo vlogo?
Upam, da bo bolje, toda najprej je treba razmišljati o tem, da sezono končamo z naslovom državnega prvaka. Kakorkoli računamo, manjkajo nam še točke, predvsem pa se moramo pomeriti z Domžalami, ki igrajo odlično. Toda težko nas bo kdo ustavil, naša samozavest je po tej zmagi še večja. Ne bojim se, če bomo ponovili igro iz zadnjih 15 minut derbija.
Ste kaj spali po tako izjemnem večeru, ki vas je zavihtel v ospredje slovenske nogometne javnosti?
Nekaj uric dobrega spanja sem si privoščil. Zbudil sem se iz sanj, ki so bile resnične. Zmaga Olimpije je veljala, moj gol je bil odločilen in to največ šteje. Vesel sem zaradi navijačev, igralcev, Ljubljančanov.
Vam je trener čestital za gol, morda snel klobuk in se morda opravičil, da vas je v spomladanskem delu sezone tako vztrajno držal na klopi za rezervne igralce?
Ne, čestital je vsem igralcem. Ampak takšne stvari me k sreči še ne obremenjujejo. To mojo trnovo pot razumem kot del nogometa, na kateri ni sentimentalnosti, temveč zelo veliko krutega boja. Vedno moraš biti pripravljen, da izkoristiš priložnost, ki se ti lahko nenadoma ponudi. Čeprav sem bil obsojen na sedenje na rezervni klopi, sem verjel vase, v glavi ostal miren in čakal ter dočakal svojo veliko priložnost.
Andrej Vombergar: »Čestitk tekmecev ni bilo, predolgo smo slavili zmago z navijači.« FOTO: Tadej Regent
Ste prejeli kaj čestitk iz tabora tekmecev?
Ni jih bilo, predolgo smo slavili zmago z navijači.
Ste bili pred tekmo del trenerjeve strategije, če Olimpiji ne bi šlo po njenih željah?
Ne, trenerjeva odločitev je bila spontana, prej nam je rekel, da naj igramo, kot znamo. Takoj na začetku drugega polčasa me je dvignil s klopi in me poslal na ogrevanje. Vse drugo je preteklost. Bilo pa je težko, zaostajali smo.
Po sanjski zmagi so mnogi prepričani, da bi bilo prvenstvo že odločeno, če bi Olimpija igrala v takšni postavitvi, kot je v derbiju.
Kdo ve, tudi v prejšnjih tekmah smo bili boljši od tekmecev. Nizali smo priložnosti, zastreljali enajstmetrovke, nismo imeli sreče. Pomembno je bilo, da si nismo omajali samozavesti. Na igrišču je ta zelo pomembna.
Kakšni so bili odzivi iz Argentine?
»Če se pošalim, še preden je bilo konec derbija, sem prejel številne čestitke po SMS. Ni jih bilo mogoče prešteti, na stotine jih je bilo.«
Če se pošalim, še preden je bilo konec derbija, sem prejel številne čestitke po SMS. Ni jih bilo mogoče prešteti, na stotine jih je bilo. Prijatelji, znanci, sorodniki, ne vem, ali kdo ni vedel, kdo je odločil največji slovenski derbi. Spremljali so ga. Imel sem številne klice, pa čivkanje, facebook, ni bilo družabnega omrežja, na katerem se ne bi odzivali. Moj oče Marko je še posebno vešč uporabljanja družabnih omrežij.
Ste imeli močno podporo tudi na tribunah v Ljudskem vrtu?
Seveda, ampak največjo je predstavljalo moje dekle Agustina. Že dva meseca je tukaj. Tudi njena družina prihaja iz bližnjega okolja, natančneje iz Italije. Vsi stari starši so iz Italije, prihajajo iz Benetk in Milana.
Kako ste videli derbi, ki je dejansko odločal o prvaku? Bi ga bilo mogoče primerjati s slovitim argentinskim superklasikom med Boca Juniors in River Plate?
V mnogočem je bil odličen, pravi derbi in tudi strasten. Resda se ne more primerjati z »našim« po kakovosti, toda rad imam strast in v Mariboru jo je bilo čutiti. Tisto pravo, nogometno. (Najbrž jo je videl v Abassovem nespodobnem izzivanju pred tribuno mariborskih navijačev, ki so se nato zapodili proti njemu. Razen nekaj udarcev je bilo brez vidnejših posledic, strasti so se hitro umirile, op. p.)
Je gol odgnal slabo voljo in v vas prebudil to strast, da bi si povrnili zaupanje in morda na novo zaživeli? Ste morda pomislili, da ste izbrali napačno odločitev, ko ste sprejeli ponudbo Olimpije, in si zaželeli, da bi po sezoni odšli?
»Ni mi bilo lahko, vsak nogometaš bi rad igral čim več.«
Ni mi bilo lahko, vsak nogometaš bi rad igral čim več. Kot napadalec sem še toliko bolj pogrešal igro, saj strelci živimo od golov, in če ne igramo, jih ne moremo zabijati. V pripravljalnem obdobju nisem bil v ustrezni formi, nisem dobival veliko minut in niti pretirane sreče nisem imel, toda bil sem miren in vedel, da bo enkrat prišel tudi moj trenutek.
V Olimpiji slavijo, v Mariboru žalujejo. FOTO: Tadej Regent
Torej ostajate v Olimpiji?
Pogodba traja še dve sezoni. Najprej je treba izpeljati sezono, še dve tekmi odigrati tako, da bomo prvaki, potem pa bom odšel na krajše počitnice v Argentino. Odmor bo kratek, priprave za novo sezono se bodo začele po dveh tednih od konca prvenstva.
Zakaj niste bili po trenerjevi volji?
Vsak trener ima svojo zamisel. V prednosti so bili igralci, v katerih je videl, da bi lahko izpeljal to, kar si je zastavil. Naj povem, da ima Olimpija odlične igralce in da se ni lahko prebiti v ospredje. Dejstvo je, da so večinoma znali izkoristiti svoje priložnosti. Pravzaprav nisem jezen, ker nam je šlo dobro od nog, verjeli smo v trenerja in tudi on v nas.
Verjamete, da ste si zdaj pridobili trenerjevo naklonjenost in da boste v zadnjih dveh tekmah imeli vidnejšo vlogo?
Upam, da bo bolje, toda najprej je treba razmišljati o tem, da sezono končamo z naslovom državnega prvaka. Kakorkoli računamo, manjkajo nam še točke, predvsem pa se moramo pomeriti z Domžalami, ki igrajo odlično. Toda težko nas bo kdo ustavil, naša samozavest je po tej zmagi še večja. Ne bojim se, če bomo ponovili igro iz zadnjih 15 minut derbija.
